Letos mandarine dražje
Ob cesti, kjer domačini prodajajo poleg mandarin še marmelado in sok, česen, fige, domače likerje in žganje, tudi priljubljeno travarico, se je cena za kilogram mandarin gibala med sedem in deset kun.
Obiranje mandarin v dolini Neretve (3)
Na to, da je letošnja letina mandarin slabša, sta nas že prvi dan izleta opozorila vodnika. Namreč, polja v dolini Neretve so utrpela kar močno pozebo, kar se seveda odraža na končni količini in tudi ceni priljubljenega rumenega neretvanskega zlata. Granatnih jabolk je bilo v izobilju, medtem ko limone konec oktobra še niso obrodile.
Nedelja, zadnji dan našega popotovanja, je bila namenjena obisku doline Neretve in obiranju mandarin. Na plantaži so nas pričakali z aperitivom in suhimi figami, že v avtobusu pa je beseda tekla o jezeru Kuti, saj so se ljudje veselili vožnje s trupicami oziroma s ploskimi neretvanskimi ladjicami, srečanja z Jozom Crnčevićem, ki je tudi sam lastnik plantaž z mandarinami ter kmečkega turizma Izletište Kuti, ter seveda kosila, ki je obljubljalo brbončicam veselo urico okušanja. Nekateri so mandarine v preteklosti z nami in Kompasom že obirali in vedo, da kosilo pri Jozu obeta posebno dogodivščino: zvrhano mero specialitet iz Neretve. Začinjena ribja rižota, ribje kroglice, jegulje, žabji kraki, ribe ... Še zlasti pa je Jozo ponosen na poseben kruh izpod peke, ki ga postrežejo gostom. Ti z veseljem posežejo po njem.
Jegulje so resnično specialiteta, a večini gre najbolj v slast ribja rižota. Namesto sladice so tradicionalno na mizah mandarine, za konec pa na mizo pride še kava. Prava turška.
Že ko smo prispeli k Jozu, so nas sprejeli z glasbo in tudi po kosilu so marsikoga ob živi glasbi zasrbele pete. Tudi tokrat navdušenih plesalcev ni manjkalo, ker pa nas je čakala še dolga pot domov, smo se počasi poslovili od prijaznih gostiteljev. Tik pred odhodom so izletniki lahko pri Jozu kupili še česen, granatna jabolka, priljubljeni mandarinovec pa marmelado iz mandarin, olivno olje in še kakšno okusno neretvansko dobroto. Zadnje kune smo seveda potem že na poti domov pustili še pri stojničarjih ob glavni cesti, kjer smo naredili tradicionalni postanek.
Pot na Gorenjko je bila dolga, a smo že razmišljali, ali bomo drugo leto oktobra izlet ponovili. (Konec)