Hvaležnost

Leto se počasi nagiba h koncu in vedno bolj bomo delali zaključke, kaj je bilo dobro, kaj ne, kaj bi lahko izboljšali, kaj spremenili … Večkrat pomislim, kako lepo življenje živimo in ali smo kaj hvaležni za vse to. Kaj smo pravzaprav storili, da živimo tukaj in ne sredi Afrike? Kaj sem storila, da mi velike vojne ni bilo treba doživeti, da lahko delam doma in se mi ni treba spogledovati z zaslužkom na tujem?

Ko pomislim, se večkrat vprašam, ali sem dovolj hvaležna za vse, kar sem, kar počnem. Najbolj sem hvaležna za zdravje. Pa vendar vem, da so ljudje, ki niso najboljšega zdravja, še bolj hvaležni za droben gib, ki ga še lahko storijo sami, za vsako pomoč, ki so je deležni. Hvaležna sem za vse talente in darove, ki sem jih prejela. Hvaležna sem, da lahko delam in opravljam svoj poklic. Večina ljudi bi mislila, da je najbolj normalno, da bi bila žena in mati s petimi otroki doma, jaz pa lahko opravljam tudi svoj poklic. Danes si poklic zares lahko izbiramo sami. Ni razloga za nezadovoljstvo na delovnem mestu, saj vendar lahko službo in stroko zamenjamo. Pa je vendarle menjava nekaj, kar nas navdaja z nečim novim, neznanim. Mnogi rečejo, lahko je še hujše, tukaj vsaj vem, pri čem sem. Vredno je tvegati in delati tisto, v čemer smo dobri in kar nas veseli.

Tudi partnerja si izbiramo sami, nihče nam ga ne vsiljuje, niti nima pravice soditi, komentirati. In večkrat ljudje rečejo, vseeno moraš imeti kar nekaj sreče. Že res, glavnina pa je vendarle v mojih rokah.

Potem sem hvaležna za otroke – ni vsem dano biti mati ali oče. Večkrat sem slišala, da so starejši ljudje rekli, od otrok nič nimaš. Saj nimam otrok zato, da bom od njih kaj imela, z njimi sem jaz veliko pridobila. Jaz sem zaradi materinstva drugačen človek. Vem, da so mi dani le v začasno druženje, potem naj odidejo po svoje.

Hvaležna sem za naravo in okolje, kjer živim. Bivam na robu gozda, v neposredni bližini reke, gledam venec kamniških hribov, na drugem koncu vasi so Julijci s Triglavom, in to lahko opazujem vsak dan. Rada hodim po svetu in po naši deželi. Če pridem med ljudi s kolesom, bolj začutim, kako živijo, ali je strmo, daleč, kako je biti tam. Če greš peš, se še bolj zavedaš hriba, ravnine, odmaknjenosti. Občudujem ljudi, ki živijo daleč stran od življenja, središč, služb. Kadarkoli pridem s kakšnega takega potepanja, vedno znova ugotovim, da smo zelo razvajeni, ker imamo vse pri roki. V trgovino lahko skočim, kadar hočem, do službe imam deset minut vožnje, in to po avtocesti, športne in glasbene dejavnosti so blizu, letališče je pred nosom, glavno mesto z vso komoditeto tudi.

Staro mamo, ki je dočakala skoraj devetdeset let, sem nekaj tednov pred smrtjo vprašala, kaj je najpomembejše v življenju. Kot iz topa je ustrelila: ljubezen, da ni vojske in da je toliko denarja, da ni treba gledati na vsak dinar. Torej več kot dovolj priložnosti za hvaležnost, zadovoljstvo in srečo.