Franc Petrich ob portretu svojega očeta

Slikarski mojster iz sveta tišine

Franc Petrič je po izgubi sluha svoje življenje posvetil slikanju in ustvaril bogat opus del, ki danes krasi številne slovenske cerkve in kapelice ter domove po vsem svetu. V spomin nanj bo njegov sin Franc Petrich uredil spominsko sobo, skozi katero bo njegovo delo živelo še naprej.

Takoj ko vstopiš v Petričevo hišo na robu Pšenične Police, ti postane jasno, da je v njej živel človek, ki je svoje življenje posvetil umetnosti. Zidov sob in majhnega hodnika skoraj ni moč videti, od vrha do tal jih namreč prekrivajo platna, obrobljena z umetelno izrezljanimi lesenimi okvirji. Portrete, nabožne slike in podobe iz vsakdanjega kmečkega življenja le sem ter tja prekine kaka trofeja, ki so jih lastniku menda lovci prinašali v zameno za sliko. V majhnem ateljeju še vedno stoji »štafelaj« z nekajcentimetrskim nanosom barv, ki se je plast za plastjo nabiral skozi desetletja vsakodnevne uporabe.

Svet Franca Petriča je bil svet tišine. V zgodnji mladosti je namreč zaradi hudega prehlada oglušel. Verjetno je tudi izguba sluha botrovala temu, da je še toliko bolj izostril vid in se posvetil slikanju. Ustvarjal je od 17. do 77. leta starosti, v zadnjih letih življenja pa mu je slikanje preprečila bolezen. Umrl je avgusta letos v 85. letu starosti.

Poleg nešteto platen, ki jih je ustvaril v šestdesetih letih, je bil znan kot odličen freskar, njegova dela najdemo v mnogih cerkvah, obnovil je številne kapelice in naslikal več kot trideset cerkvenih bander. »Delal je od zgodnjih jutranjih ur pa vse do večera, velikokrat pozno v noč. Včasih je imel toliko naročil, da so ljudje stali v vrsti. V delo pa je bila vpeta celotna družina. Vse smo naredili doma. Napenjali smo platna, jih grundirali, pripravljali barve, prebadali skice, ki jih je z lastno tehniko nato prenesel na svež omet,« se spominja njegov sin Franc Petrich, ki skupaj z ženo Nensi, s katero imata šest otrok, živi v hiši poleg očetove. Zaradi sorazmerno pogostega imena v vasi sta spremenila zadnji dve črki priimka.

Slike Franca Petriča krasijo številne domove ne le v Sloveniji, temveč tudi na Švedskem, v Nemčiji, Avstriji, Italiji ... Naročniki so prihajali celo iz Severne in Južne Amerike ter Avstralije. O tem pričajo številna pisma iz vseh koncev sveta, ki jih še vedno hranita Petricheva – a kot priznavata, vseh še nista uspela prebrati.

Najraje od vsega je delal. Bil je samotar, včasih tudi nekoliko muhast – in najbolj je užival med ustvarjanjem. Slikarstva se je priučil sam, a je z leti ustvarjanja dodobra izpopolnil svoje tehnike. »Ves čas je raziskoval barve. Za obstojnost barv na freskah je veliko preizkušal različna razmerja materialov ter uporabljal svoje tehnike. Na domači fasadi je imel »raziskovalni center«, ogromno različnih odtenkov z različnimi podlagami, ki jih je izpostavljal različnim vremenskim vplivom. Tudi obstojnost barv je najprej preizkušal doma. Njegove freske pa še danes kljubujejo času, kljub soncu in mrazu, ki so jima izpostavljene.«

Kljub temu da je živel od slikanja, pa prav vsakega dela ni hotel prodati. »Marsikatero sliko je naslikal le za svoje veselje, in čeprav so ga prosili, je ni hotel prodati, ne glede na vsoto, ki so mu jo ponujali,« pripovedujeta Franc in Nensi, ki se tako kot pokojni umetnik preživljata s svojim slikarskim delom.

Priznanja in nagrade ga niso zanimali, tudi razstavljal ni nikoli. A menda je večkrat izrazil željo, da bi po smrti odprli prostor, kjer bi razstavili njegova dela. Želja se mu bo kmalu izpolnila. Sin Franc in njegova žena Nensi namreč že pripravljata eno izmed sob v hiši, ki bo služila kot galerija oz. spominska soba, s čimer bosta poskrbela, da bo slikarjeva zapuščina še naprej živela.