Čebelarska »korenina«
Leopold Toman z Brega pri Žirovnici, ki je pred dnevi praznoval petindevetdeseti rojstni dan, je eden najstarejših slovenskih čebelarjev. Čebelari že šest desetletij.
Breg pri Žirovnici – V soboto, 28. oktobra, je 95. rojstni dan praznoval Leopold Toman z Brega pri Žirovnici. Polda, kot mu pravijo sorodniki in prijatelji, je eden najstarejših slovenskih čebelarjev, saj čebelari že šest desetletij. Ob rojstnem dnevu so ga obiskali tako župan Žirovnice Leopold Pogačar kot tudi predstavniki Čebelarske zveze Slovenije s predsednikom Boštjanom Nočem na čelu in predstavniki Čebelarskega društva Anton Janša Breznica.
Še vedno čili čebelar se je s čebelami prvič pobližje srečal pred šestdesetimi leti na Taležu, kamor so šli v lov na srnjaka. Srnjaka ni bilo, je pa v lovski koči slišal šumenje čebel. Za opažem so bile čebele in belo satje, polno medu ... Od takrat mu čebele pomenijo vse. Prvo zimo jih je imel kar v oknu v kleti, zatem pa je ob domači hiši na Bregu postavil čebelnjak. V najboljših letih je v njem imel več kot dvajset panjev, polnih čebeljih družin, vedno pa se je pohvalil z lepimi, zdravimi čebelami, bogato letino in dobrim medom. Lani se je odločil, da ne bo več čebelaril in je vse družine podaril, a ni dolgo zdržal brez čebel. Letos zgodaj spomladi, na Jožefa, je šel kupit novih osem družin. »Mama je zmeraj rekla: Na Jožefa, če je lepo vreme, moraš sukno prodat' in čebele kupit',« je povedal. In čebele so ga tudi letos nagradile z bogato letino. »Da bi bila vsako leto taka!« se pohvali Polda in doda, da je med tudi okusen, ker je mešan, letos je vmes tudi malo smreke.
Zadnja leta mu pri točenju pomagajo družinski člani, zlasti obe hčerki in tudi že vnuk. »Kar se z drugimi pridela, se z drugimi poje!« pravi in doda, da z ženo ves med razdata sorodnikom in prijateljem. Rada pa ga jesta tudi sama, Polda ga vsaj kakšno žlico poje prav vsako jutro, nekoč si je z medom pozdravil celo boleč komolec ... Polda še zdaj vse dopoldneve preživi v čebelnjaku. Žena Jelka, s katero mirno preživljata jesen življenja, pravi, da je bilo vedno tako, da je Polda najprej šel v čebelnjak, najsi je prišel iz službe (delal je v jeseniški železarni) ali so prišli z morja. Njegova prva pot je bila vselej – čebelnjak. Polda, ki pri petindevetdesetih še vedno vozi avto, pravi, da bo čebelaril do stotega leta. Ker je še vedno za hece, to razloži na šegav način. Pravi, da se je z »matildo« pač zmenil, da ga bo do takrat pustila pri miru. Če ga le zdravniki ne bodo »zašuštrali« ...