Trubar nam je prvi rekel Slovenci

To, kar sta na najvišji ravni zmogli Katoliška in Luteranska cerkev – doseči spravo in obrniti pogled v prihodnost – potrebujemo tudi mi. To je tisti Trubarjev Stati in obstati. Premalo ga beremo in poslušamo, je pred bližnjim praznikom reformacije in ob praznovanju njene 500-letnice v pogovoru za Gorenjski glas povedal evangeličanski škof mag. Geza Filo.

Gospod škof, od začetka decembra 2013 vodite Evangeličansko cerkev augsburške veroizpovedi v Sloveniji. Zakaj pridevnik 'augsburški'?

»Augsburška veroizpoved je osnovni veroizpovedni spis Luteranske cerkve. Imamo namreč še nekaj reformiranih Protestantskih cerkva. Augsburška iz leta 1530 je luteranska.«

Te dni mineva 500 let od uradnega začetka reformacije, ko je Martin Luter objavil 95 znamenitih tez o reformi tedanje Katoliške cerkve. Je želel zgolj reformirati, pomladiti in osvežiti tedanjo Cerkev ali je imel morda v mislih ustanovitev nove Cerkve, kot je tudi mogoče slišati ali prebrati?

»Slednje je napačno. Naj spomnim, kaj je Lutra spodbudilo in pripeljalo do tega, da je napisal in javno objavil 95 tez. Srednjeveški človek se je zelo dobro zavedal svoje grešnosti in Cerkev mu ni dajala notranje gotovosti odrešenja, ampak ga je ustrahovala z Božjo kaznijo. V ta svet strahu je vstopila prodaja odpustkov. Prestrašeni ljudje bi dali vse, da bi se znebili svojih grehov. Niso vedeli, da odpuščanje grehov prihaja iz Božje ljubezni do človeka, po njegovi milosti, ki ga v veri osvobaja. Tega niso vedeli, ker niso mogli brati Svetega pisma v jeziku, ki ga razumejo. Na potrebo po reformi Cerkve se je opozarjalo že pred nastopom Lutra. Ni šlo za zahtevo po novi Cerkvi, ampak za ponovno vrnitev k Svetemu pismu. Lutrove teze so bile uperjene proti prodaji odpustkov in že prva govori o pokori in da je človek odrešen zgolj, če je celo njegovo življenje pokora. Z dobrimi deli, s kupovanjem odpustkov, romanji, zatekanjem k svetnikom si človek ne zasluži odrešenja, ampak le po veri in z Božjo milostjo. Ker pa človek zaradi svoje grešnosti potrebuje stalno spreobrnitev, ga mora Cerkev pri tem ves čas usmerjati k Jezusu Kristusu, središču odrešenja. Zato Lutrovo kladivo odmeva še danes.«

Martina Lutra so zaradi zagovarjanja teh stališč izobčili iz Cerkve.

»Lutrove ideje so se zelo hitro širile. K razpravi je bila poklicana akademska javnost, kar je bilo takrat običajno v teh krogih. Ker Luter svojih tez ni hotel preklicati, so ga iz Cerkve izobčili. Tako je nastala nova veja znotraj tedanje Krščanske cerkve, imenovana evangeličanska ali luteranska po Martinu Lutru in tudi druge reformirane cerkve.«

Bi lahko rekli, da je bil Luter 'revolucionar' časa, v katerem je živel?

»Prav gotovo, saj so njegove ideje sprožile številna razmišljanja in val klicev po spremembah ne le na verskem področju, ampak tudi v kulturi in slovstvu, v politiki, v gospodarstvu in v odnosih med ljudmi nasploh. Začele so se prevajati knjige. Zapisana beseda je pridobila pomembnost, še posebej materinščina. Luter je sprožil neverjeten plaz sprememb na celem področju človekovega delovanja.«

Reformacija se je 'prijela' tudi na Kranjskem.

»Res se je. Sam pravim, da imamo Slovenci srečo, da smo imeli takrat Primoža Trubarja in ostale protestantske duhovnike, pisce in prevajalce. Razumnike, bi jim rekli danes. Tedanjemu tržaškemu škofu Petru Bonomu moramo biti hvaležni, da je bil Primož Trubar pri njem seznanjen z Lutrovo reformacijsko idejo. Škof Bonomo je razumel bistvo reformacije, ki se je hitro širila po slovenskem ozemlju, še posebej po Kranjski, ki je postala večinoma luteranska. Žal pa je ta Cerkev tu preživela le 49 let. Protireformacija je bila predvsem zaradi avstrijskega vpliva na Slovenskem zelo močna. Večina protestantov je deželo raje zapustila, kot da bi opustila novo vero.«

Je bil udar protireformacije pri nas hujši kot v deželah, kjer je protestantizem preživel in ostal vplivna vera?

»Eden najhujših v Evropi je bil. Izjema je bil severovzhodni del Slovenije, kjer je bila protireformacija milejša in se je Evangeličanska cerkev ohranila, zahvaljujoč predvsem jožefinski reformi. Po patentu cesarja Jožefa II. je bil v tem delu Slovenije odnos do reformacije drugačen, bolj svoboden. Na Gorenjsko je prišla jožefinska reforma z zamudo ali pa sploh ni prišla.«

Na Gorenjskem je po mojem vedenju delovalo nekaj znanih reformatorjev oziroma protestantov. Na primer Kranjčan Pavel Wiener ali Biner, ki je po prisilnem begu iz dežele postal škof v Romuniji.

»Takrat so imeli protestanti dve možnosti: vero spremeniti ali zapustiti deželo. Večina se je odločila za drugo možnost. To je bila škoda za deželo. Protestantizem so namreč sprejeli ljudje, ki so znali brati in pisati. Skratka, takratni razumniki. Bili so tudi podjetni, zato je z njihovim odhodom nastala tudi gospodarska škoda. Zgodovina ljubljanske evangeličanske občine pove, da so se v mestu protestanti znova pojavili šele v začetku 19. stoletja. Ljubljana je bila umeščena v trgovske poti in sem so zato prihajali obrtniki, rokodelci in mali podjetniki iz Nemčije, Avstrije, Švice in Francije. Med njimi so bili tudi evangeličani, ki pa jim ni bilo dovoljeno javno izpovedovati svoje vere na evangeličanski način. Nekateri so zaradi tega tudi odšli. Tisti, ki so ostali, pa so s težavo prišli do zemljišča, kjer stoji sedaj evangeličanska cerkev Primoža Trubarja. Omenili ste Pavla Wienerja. Bil je Kranjčan, rojen okrog leta 1495, in Trubarjev sodobnik. Zaradi protireformacije je moral bežati iz slovenskih dežel. Odšel je na Sedmograško in v Sibiu oziroma Hermannstadtu v Transilvaniji v sedanji Romuniji postal prvi škof luteranske cerkve. Umrl je leta 1554. V njegov spomin smo lani oktobra skupaj s sedmograško luteransko Cerkvijo in številnimi gosti iz slovenske in tuje ekumene na Raščici opravili skupno bogoslužje in zasadili Lutrovo jablano. Po Raščici je bilo takšno bogoslužje opravljeno še v dvanajstih evropskih mestih. Prepričan sem, da obujanje časov protireformacije in verskih vojn ne sodi k praznovanju 500-letnice reformacije. Njeno sporočilo in izročilo presega ta dejanja.«

Veličastna zapuščina reformacije

Reformacija je dala Slovencem veliko: jezik, knjige, ime …

»Kot narod smo dobili ime. Primož Trubar je z 'Lubi Slovenci' nagovarjal vse Slovence in jih združeval. Poudarjam: vse Slovence. Dobili smo Cerkev v slovenskem jeziku. To so tiste stvari, na katere moramo biti Slovenci ponosni in hvaležni reformatorjem. Kot dvanajsti narod po vrsti smo po zaslugi Jurija Dalmatina dobili slovenski prevod celotnega Svetega pisma.«

Trubar in somišljeniki njegovega časa zaslužijo naše spoštovanje. V težkih razmerah, v begunstvu so pisali, prevajali, tiskali. Morali so biti tudi podjetni, saj so morali za izdajo knjig najti denar.

»Prav gotovo. Trubar in njegovi sodobniki so na vero, na boga in na Cerkev gledali le na podlagi učenja Svetega pisma. Tako so po vrednotah Svetega pisma tudi živeli. Pomembnejša od denarja sta bila njihova trdna vera in njihov pogum, ki sta jim dajala moči, da so lahko obstali. Sicer vsega tega ne bi mogli storiti.«

Kljub nasprotovanju idejam protestantizma je uradna Katoliška cerkev sprejela nekatere njegove knjige in jih uvedla v svoje bogoslužje. Ali ne daje to narodnobuditeljskemu delu protestantov še večje teže?

»No, prav gotovo. Še posebej drugi vatikanski koncil je v Katoliški cerkvi odprl vrata spremembam. Martinu Luthru in evangeličanom je priznal zasluge. Tudi Katoliška cerkev se je skozi zgodovino spreminjala in se je spremenila. V zadnjih petdesetih letih, ko sta Svetovna luteranska zveza kot skupnost evangeličanskih cerkva in Katoliška cerkev vodili stalni dialog, je prišlo do odličnega ekumenskega sodelovanja. Dne 31. oktobra lani sta v švedskem mestu Lund, kjer je bila ustanovljena Svetovna luteranska zveza, prvič po 500 letih vodila skupno spominsko ekumensko bogoslužje papež Frančišek in predsednik Svetovne luteranske zveze škof dr. Munib Younan. Podpisala sta tudi zgodovinsko izjavo Od konflikta do skupnosti.«

Sprava med katoličani in evangeličani

Lanski Lund je torej mejnik v odnosih med katoličani in evangeličani.

»Veliko korakov je bilo storjenih pred lanskim srečanjem v Lundu. Leta 1999 je bil v Augsburgu podpisan dokument, tako imenovana Izjava o opravičenju po veri. Ta izjava je bila podlaga za dokument Od konflikta do skupnosti. Počaščen sem, da sem bil lahko med udeleženci srečanja. Gre za priznanje napak na obeh straneh, za obžalovanje krivde in za zavezo, da je treba na ekumenski osnovi pogled usmeriti v prihodnost. V središču je Kristus. On nas združuje. Kar nas ločuje, je manj pomembno. Skupna izjava iz Lunda prinaša drugačen pogled na reformacijo. Katoličani so jo doslej imeli za nekaj žalostnega, slabega, evangeličani pa za edino pravilno dejanje. Po novem pa cerkvi ugotavljata, da je bila reformacija za obe cerkvi tudi pozitivna. Sprava med cerkvama ni koristna samo za obe cerkvi, ampak tudi za današnji svet, za svetovno družbo. Stališča iz izjave pa je treba čim prej uresničiti na lokalni ravni. Zelo sem vesel, da smo že 6. novembra lani opravili 'slovenski Lund'. V Murski Soboti smo se zbrali najvišji predstavniki obeh cerkva v Sloveniji in verniki.«

Kakšno je vsakdanje sodelovanje med obema cerkvama v Sloveniji? Kako je s porokami med katoličani in evangeličani, s krsti otrok, z drugimi zakramenti?

»Normalno. Mislim, da so predsodki o konfesionalni različnosti večinoma stvar preteklosti. Zakaj ne bi šel katoličan k evangeličanskemu bogoslužju? In obratno. Že več let imamo obrednik ekumenske poroke, ki je lahko v obeh cerkvah, ob prisotnosti obeh duhovnikov. Krst si kot edini zakrament cerkvi medsebojno priznavata. Postavljena je osnova za sodelovanje, za nadaljevanje dialoga. Vselej je spremembo treba začeti pri sebi. To je osnovno reformacijsko načelo. Tega potrebuje današnji svet. Zlasti samoodgovornost. Z Lutrovim razumevanjem Biblije postane človek neposredno odgovoren Bogu. Brez posrednikov.«

Kakšen je po vašem mnenju odnos Slovencev do Primoža Trubarja, do reformacije?

»Lahko rečem, da je odnos Slovenk in Slovencev do Trubarja pozitiven, še posebej po letu 2008, ko je bilo leto Primoža Trubarja. Delo Primoža Trubarja in njegove zasluge za Slovence ostajata živa in spoštovana. Mislim, da je naša po številu vernikov sicer majhna Evangeličanska cerkev, z zgodovinskimi koreninami na Slovenskem, lahko ponosna, da se je ohranila in toliko dobrega storila za narod.«

Kupujemo odpustke blagostanja

Kaj je po vašem mnenju ob njenem prazniku glavno sporočilo reformacije?

»Živimo v svetu, v katerem se je spet pojavila napačna razlaga odrešenja, vključno z zelo razširjenim evangelijem blagostanja, ki je za denar na voljo na trgu. Žal danes ljudje še vedno kupujemo odpustke za svoje odrešenje. Premalo poudarjamo vrednote, ki jih je na osnovi Biblije odkrila reformacija. To se nam pozna v medsebojnih odnosih, to se nam pozna v ekonomiji, to se odraža v vedno večjih razlikah med ljudmi. Tudi danes nas sodobni svet z marsičim ustrahuje. Samo poglejmo grožnje s terorističnimi akcijami, spomnimo se bahanja z močjo atomskega orožja, pomislimo, da osem najbogatejših ljudi na svetu razpolaga s premoženjem, kot ga ima četrtina svetovnega prebivalstva. Zaradi vsega tega so tudi danes potrebni reformacijski klici. Svetovna luteranska zveza želi ob jubileju reformacije nagovoriti sodobni svet in ga opozoriti na nujnost graditve boljšega sveta. Podnebne spremembe, skrb za okolje, skrb za večjo socialno pravičnost, revščina, odnos do zemlje so teme za reformacijo našega življenja in ravnanja. Ob tej priložnosti želim povedati še nekaj. To, kar sta na najvišji ravni zmogli Katoliška in Luteranska cerkev, to spravo, potrebujemo tudi mi. Namesto pogleda naprej se stalno oziramo nazaj. To nam jemlje moči. Od nas je odvisna prihodnost, življenje naših otrok in generacije njihovih otrok. To je bistvo Trubarjevih besed: Stati in obstati. Premalo poslušamo in beremo Trubarja.«