Matjaž Brojan za približno sto petdeset let starim in še delujočim slamnikarskim šivalnim strojem svojega pradeda Andreja Jančigaja / Foto: Jasna Paladin

Družina, zaznamovana s slamniki

Prihodnje leto bo minilo sto petdeset let, odkar je Andrej Jančigaj v Domžalah ustanovil slamnikarsko tovarno. Skupaj z zetom Matijo Ravnikarjem sta tvorila največjo in najstarejšo slovensko slamnikarsko družino v Domžalah, ki je svoj vrhunec doživela med obema vojnama. Bogato slamnikarsko industrijsko dediščino na Domžalskem in povezavo s sodobnostjo so v sredo osvetlili v Slamnikarskem muzeju Domžale, kjer so na to temo pripravili strokovni simpozij.

»Leta 1922 je moj ded zaposloval enega uradnika, deset do dvanajst šivalk in tri do štiri delavce na prešah, ki so v sezoni – ta je trajala približno pet mesecev – izdelali dvajset tisoč slamnikov. Leta 1932 je tovarno dogradil in pet let kasneje so v njej izdelali že od 90 do 105 tisoč slamnikov na leto,« izjemne količine za takratni čas predstavi Matjaž Brojan.

Zgodba nekdanje slamnikarske tovarne in zapuščine Andreja Jančigaja in Matije Ravnikarja je danes vključena v tematsko pot Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah, ki so jo zasnovali v Slamnikarskem muzeju.

Uvodno predavanje nedavnega simpozija je pripadlo Matjažu Brojanu, največjemu poznavalcu slamnikarske dediščine in dolgoletnemu raziskovalcu te obrti in industrije v Domžalah, kjer tudi živi. Predstavil je delo in življenje slamnikarske družine Jančigaj - Ravnikar, katere potomec je tudi sam. Je namreč pravnuk Andreja Jančigaja in vnuk Matije Ravnikarja, družino pa je do potankosti raziskal s pomočjo najrazličnejšega arhivskega gradiva, tudi takega z domačega podstrešja.

»Andrej Jančigaj in Matija Ravnikar sta bila v 19. in 20. stoletju osrednja slovenska slamnikarja v Domžalah, četudi nista imela finančnega zaledja, kot so ga imeli tirolski slamnikarji. Andrej Jančigaj se je rodil 19. novembra leta 1839 slamnikarju Valentinu Jančigaju in tudi sam se je izučil slamnikarskega poklica. Bil je izredno podjeten, saj je med slovenskimi slamnikarji prvi začel šivati 'naložene' slamnike s slamnikarskimi šivalnimi stroji, dotlej so namreč šivali slamnike na roke in na 'krajce'. Izumil je tudi posebno namizno svetilko na petrolej. Leta 1868 je ustanovil slamnikarsko tovarno, leta 1890 pa jo je na novo zgradil. V drugi polovici 19. stoletja je bil največji slovenski slamnikarski tovarnar,« pripoved o svojem pradedu začne Matjaž Brojan, ki je o slamnikarski dediščini zbral na desetine fasciklov gradiva ter izdal tudi monografijo, in doda, da so pred prvo svetovno vojno v Jančigajevi tovarni izdelali povprečno 60 tisoč slamnikov na leto.

Njegova najmlajša hči Katarina se je leta 1911 poročila s tesarjem Matijem Ravnikarjem, v katerem je Andrej Jančigaj videl svojega naslednika, vendar so ga že leta 1914 poklicali v cesarsko vojsko na rusko fronto v Galicijo. Jančigaj je le leto kasneje umrl zaradi možganske kapi, star 76 let. Matija Ravnikar se je zaradi bolezni s fronte srčno vrnil k družini in k dvema otrokoma, žal pa je Katarina nesrečno umrla pri porodu zaradi t. i. španske bolezni, z njo pa tudi novorojenka Frančiška. Matija Ravnikar, ki je po tastu Jančigaju postal nosilec slamnikarske obrti, je po vrnitvi iz vojske proizvodnjo slamnikov nadaljeval v svoji tovarni, ki se je leta 1922 uradno preimenovala v Slamnikarsko tovarno A. Jančigaj, naslednik M. Ravnikar. »Tedaj je moj ded zaposloval enega uradnika, deset do dvanajst šivalk in tri do štiri delavce na prešah, ki so v sezoni – ta je trajala približno pet mesecev – izdelali dvajset tisoč slamnikov. Leta 1932 je tovarno dogradil in pet let kasneje so v njej izdelali že od 90 do 105 tisoč slamnikov na leto oz. v sezoni,« izjemne količine za takratni čas predstavi Brojan.

V tem času so vsi drugi slovenski slamnikarji v Domžalah že prenehali z izdelavo slamnikov (razen Karla Koširja iz Stoba, ki je letno še sešil po enajst tisoč kosov), Matija Ravnikar pa je dal leta 1932 zgraditi celo novo tovarno, kamor je dve leti kasneje preselil vso svojo slamnikarsko proizvodnjo. Do druge svetovne vojne je njegova tovarna uspešno poslovala, saj je bil tedaj največji domači slamnikar v Domžalah, med vojno pa je tovarna delovala v zelo zmanjšanem obsegu. Po drugi svetovni vojni se je povpraševanje po slamnikih še zmanjšalo, a tovarna je delovala vse do leta 1959, ko mu je bila s podržavljenjem odvzeta. Umrl je 26. novembra 1964, star osemdeset let.

Zgodba nekdanje slamnikarske tovarne in zapuščine Andreja Jančigaja in Matije Ravnikarja je danes vključena v tematsko pot Sprehod med tovarnami slamnikov v Domžalah, ki so jo zasnovali v Slamnikarskem muzeju.