Gorenjski glas boter Demokraciji

Sedemdeset let Gorenjskega glasa (14)

Marsikdo še ne ve, pa je prav, da izve, da so prve štiri številke časopisa Demokracija, ki ga je izdala Slovenska demokratična zveza oziroma Demos, izšle pri Gorenjskem glasu! Pisalo se je leto 1989 in januarja ustanovljena Slovenska demokratična zveza ni mogla izdati svojega časopisa Demokracija. Lahko pa so ga kot zainteresirani občani izdali nekateri njeni člani. Vendar kje? Vrata znanih slovenskih časopisnih hiš so ostala zaprta. Le Gorenjski glas si jih je upal odpreti in v petek, 21. aprila, leta 1989 je kot del tedanjih Odprtih strani izšla Demokracija. Na naslovno stran je uredništvo zapisalo: »V soglasju s časopisnim svetom Gorenjskega glasa odpiramo naslednje strani Demokraciji, prispevkom o Demokratični zvezi Slovenije.« Prve tri številke so izšle v okviru tedanjih Odprtih strani Gorenjskega glasa, četrta številka z 21. junija 1989 pa je bila že samostojna številka.

To je bilo pogumno in v takratnih časih še vedno tvegano dejanje za kolektiv Gorenjskega glasa. Tedanja in danes žal že pokojna odgovorna urednica Gorenjskega glasa Leopoldina Bogataj, za nas, sodelavce, pa kar Poldka, je ob peti obletnici tega dejanja zapisala, da so morali tisti, ki so sodelovali pri projektu, požreti marsikatero grenko, tako doma na Gorenjskem kot širše v Sloveniji. Vendar, je zapisala Poldka, je Gorenjski glas tudi s tem dejanjem gradil neodvisno in samostojno uredniško politiko. Počaščen sem, da sem bil takrat povabljen k sodelovanju.

Gorenjski glas je bil tako boter časopisu, v katerem so svoje poglede na takrat že propadajočo skupno državo in na ustroj prihajajoče samostojne države Slovenije ter na življenje v njej opisali »očetje« slovenske osamosvojitve. Dimitrij Rupel je bil glavni urednik, Laura Štraus odgovorna urednica, ustanovitelji Demokracije pa so bili še France Bučar, Janez Janša, Ivan Oman, Tomaž Pisanski, Hubert Požarnik, Veno Taufer, Ivo Urbančič in Peter Volasko. Ko sem se kasneje kot novinar srečeval s temi ljudmi in drugimi slovenskimi intelektualci, sem bil deležen hvaležnosti, da si je takrat Gorenjski glas, za mnoge »nepomemben in zakoten časopis«, upal tvegati in povedati, da je trdno na strani demokratičnih sprememb v Sloveniji.