Marjan Šarec, rojen leta 1977, univerzitetni diplomirani igralec, je od leta 2010 župan Občine Kamnik. Pred politično kariero je delal kot novinar na Radiu Slovenija, javnost pa ga najbolj pozna po njegovih imitacijah mnogih znanih osebnosti in v vlogi izmišljenih likov, kot je denimo Ivan Serpentinšek. Na predsedniških volitvah nastopa s podporo svoje stranke Lista Marjana Šarca. Je poročen in oče dveh hčera.

Marjan Šarec

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / petek, 20. oktober 2017 / 11:03  

Vsem kandidatom za predsednika Republike Slovenije smo pred nedeljskimi volitvami zastavili enaka vprašanja:

1. Kako bi uveljavili sodbo arbitražnega sodišča o meji s Hrvaško?

2. Bi priznali neodvisnost Katalonije in kdaj?

3. Kaj boste kot predsednik konkretno naredili in ali boste v primeru, če tega ne boste naredili, tudi odstopili?

1. S silo ne bomo dosegli uresničitve sodbe sodišča, temveč samo z instrumenti prava in diplomacije, tudi tihe, ter z enotno politiko, ki ne bo »solirala« in pred volitvami iskala političnih točk. Argumenti so na naši strani. To bi kot predsednik tudi zagovarjal. Res pa je, da pri meni ne bi doživeli objemov in poljubov ter velikih besed, kako je vse v najlepšem redu. Dovolj je stisk roke, spoštljiv odnos in jasno sporočilo, da Slovenija vztraja pri uveljavitvi arbitražne sodbe. Je pa res, da se poudarja samo Piranski zaliv, na kopnem pa meja ni optimalna, ne za Slovenijo ne za Hrvaško. Zato bi po uveljavitvi razsodbe predlagal, da se razmisli tudi o novih pogajanjih glede meje na kopnem.

2. Tudi naša država je leta 1991 nastala na podlagi takšnega referenduma in pravice do samoodločbe. Mar nima vsak narod pravice in dolžnosti sam odločati o svojem življenju, o svoji usodi? Ima, v nasprotnem primeru ne moremo govoriti o državljanskih in političnih pravicah ter spoštovanju človekovega dostojanstva. V kolikor Katalonci razglasijo svojo neodvisnost, jo je treba priznati, če spoštujemo svojo zgodovino, ki je stoletja težila k samostojni državi in vedno so nam jo preprečevali z različnimi razlogi, vse do leta 1991. Sem pa razočaran nad odzivnostjo vrha EU. Nasilje, ki smo mu bili priča ob referendumu v Kataloniji, nima mesta v sodobni Evropi.

3. V skladu z ustavo predsednik države samo razglasi zakon. Pravzaprav nima niti zakonske pravice, da zakona ne bi podpisal in s tem razglasil, tudi če meni, da zakon ni v skladu z ustavo. S tem se je že leta 2007 soočil takratni predsednik republike dr. Janez Drnovšek, a je na podlagi različnih pravnih mnenj podpisal zakon, za katerega je osebno menil, da je protiustaven. Seveda pa lahko predsednik pozove varuha človekovih pravic, da vloži zakon v ustavno presojo, ali državni svet, da izglasuje veto.

Osebno menim, da bi moral imeti predsednik kot varuh ustave možnost, da v primeru, ko meni, da je neki zakon protiustaven, zavrne njegov podpis in ga da v presojo Ustavnemu sodišču. Druga možnost, ki se ji reče državniški pogum, pa je, da predsednik, če meni, da neki zakon krši ustavo, enostavno odstopi. Sam bi vsekakor odstopil, če bi na podlagi strokovnih mnenj moral podpisati zakon, ki je v neskladju z ustavo.