Boris Popovič
Vsem kandidatom za predsednika Republike Slovenije smo pred nedeljskimi volitvami zastavili enaka vprašanja:
1. Kako bi uveljavili sodbo arbitražnega sodišča o meji s Hrvaško?
2. Bi priznali neodvisnost Katalonije in kdaj?
3. Kaj boste kot predsednik konkretno naredili in ali boste v primeru, če tega ne boste naredili, tudi odstopili?
1. Kot predsednik bom najprej dosegel umik rezilne žice na meji s Hrvaško, s čimer bomo sosednji državi pokazali svoje dobre namene, enako tudi dogovor oz. kompromis z ribiči na obeh straneh. Nato bi po mirni poti, s strpnim in prijateljskim komuniciranjem med državama dosegli mirno implementacijo arbitražne odločitve. Pomembno je doseči tudi dogovor zaveze države s svojimi državljani, ki so žal ostali na drugi strani meje. Sicer pa mi je žal, da je do te arbitraže sploh prišlo, saj menim, da je bila odločitev o njej proti interesom naše države. Kot polnopravna članica Evropske unije smo namreč imeli vse možnosti, da bi vztrajali pri pošteni rešitvi tega problema, to je pri najboljšem možnem kompromisu, sporazumu Drnovšek–Račan, pri čemer bi naša država morala vztrajati. Hrvaška je v tistem času bila zgolj kandidatka za vstop v EU in brez rešitve mejnega vprašanja ne bi smela in mogla postati njena polnopravna članica.
2. Želja Kataloncev po osamosvojitvi in neodvisnosti obstaja že od nekdaj in verjamem, da je z leti vse večja, čeprav ustava Španije odcepitve ne predvideva. S tem je Katalonija v drugačnem položaju kot Slovenija, ki je pred 26 leti imela možnost samoodločanja in odcepitve od nekdanje skupne države. Sedaj je na potezi Evropska unija, ki bo morala prepričati špansko vlado, naj problematiko Kataloncev vzame skrajno resno ter da se skuša doseči dogovor o čim večjih pristojnostih te pokrajine. Nihče od nas si ne želi in ne smemo dovoliti, da bi kri tekla po nepotrebnem, kot se je to po razpadu dogajalo v državah nekdanje Jugoslavije. Moramo biti skrajno previdni, se izogibati konfliktom in vsakršni sili ter k reševanju pristopiti na diplomatski način. V EU smo države vstopile tudi zaradi varnosti in miru, zato si želim, da evropska skupnost zdrži pritisk in na tem primeru dokaže, da je zrela in pripravljena na dolgoročen obstoj.
3. Poleg umika žice z meje s Hrvaško in čimprejšnje implementacije arbitražne razsodbe tudi takojšnja uvedba ZKP – zdrave kmečke pameti v javno upravo, s ciljem narediti našo državo učinkovito. Dela bo dosti, prepričan sem, da tudi kar nekaj odpora s strani stricev iz ozadja, a kar se je zgodilo v Kopru, se bo končno zgodilo tudi na državni ravni. Želim si državo, na katero bomo vsi državljani ponosni: pravično, resnično pravno državo, ki bo slonela na znanju, vsestranskem razvoju in uporabi novih tehnologij, postala gospodarsko izrazito konkurenčna država, z izostrenim čutom za socialo in enakimi možnostmi za vse. Čakalne vrste bodo kmalu le grenak spomin! Imeli bomo vojsko, ki bo vsem v ponos in v vsakem trenutku pripravljena in usposobljena pomagati pri elementarnih nesrečah ter vseh neljubih dogodkih večjih razsežnosti.