Biokemik, navdušen nad gorami
Janko Kos je doktor znanosti, ki se lahko pohvali z zavidljivim seznamom akademskih uspehov, a od vseh življenjskih vlog je najdlje alpinist in prav gore so tiste, ki ga medse vabijo že vse njegovo življenje.
Janko Kos je oče treh odraslih otrok, ki z ženo živi v Prelogu pri Domžalah. Zaposlen pa je kot redni profesor na Katedri za farmacevtsko biologijo Fakultete za farmacijo Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za biotehnologijo Instituta Jožef Stefan. Biokemik po izobrazbi je doktor znanosti postal pri svojih triintridesetih letih, od leta 2015 pa je tudi član Evropske akademije znanosti in umetnosti. Ukvarja se s farmacevtsko biotehnologijo in biokemijo (čeprav priznava, da je dolgo razmišljal o študiju geografije in zgodovine, ki ga še vedno močno zanimata) ali natančneje z encimi, ki omogočajo, da v naših celicah pride do razgradnje proteinov, in z njihovo vlogo pri rakastih obolenjih. »Želimo spoznati, kako delujejo in kakšni so mehanizmi, ki bi zavrli njihovo kvarno delovanje pri raku ali imunskih boleznih,« nam predstavi precej poenostavljeno, čeprav je področje, ki se mu znanstveno posveča, vse prej kot preprosto.
Prejemnik najvišje raziskovalne nagrade pri nas
Je avtor ali soavtor številnih znanstvenih in strokovnih publikacij, avtor več kot 350 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov, soavtor petnajstih patentov in patentnih aplikacij ter član različnih domačih in tujih strokovnih združenj. Njegovo raziskovalno delo se tesno prepleta s pedagoškim in tako je bil mentor pri več kot 80 diplomskih, magistrskih in doktorskih delih. Za svoje raziskovalno delo je prejel številne nagrade, med drugim Zoisovo priznanje za pomembne raziskovalne dosežke (2002), nagrado mentor leta (2009) in Zoisovo nagrado za izredne dosežke v znanosti na področju proteolize (2013).
Spomini na Grenlandijo so še zelo živi
A čeprav se biokemiji posveča že vse svoje poklicno življenje, ga še dlje kot znanost navdušujejo gore. Že od malih nog je član Planinskega društva Domžale, od leta 1977 alpinist, dve leti manj alpinistični inštruktor, ki ima za seboj več kot sto plezalnih vzponov, med njimi tudi nekaj prvenstvenih. »V hribe sem začel hoditi že zelo zgodaj. Najprej na Stari grad, na Veliko planino, nato pa že višje, na Rzenik in Konja, kjer sem se dokončno zaljubil v gore in si želel doživeti še marsikaj. V tretjem razredu sem bil prvič na Triglavu, proti koncu osnovne šole in predvsem v gimnaziji pa sem v gore že zahajal sam ali s prijatelji, in to tudi pozimi, takrat še brez prave pohodniške opreme, ko smo dostikrat morali imeti tudi precej sreče. Prave izkušnje in številno koristno znanje pa sem nato dobil v alpinistični šoli,« nam opiše svoje pohodniške in plezalne začetke, nato pa se vrne nazaj v leto 1981, ko je bil del domžalske odprave na Grenlandijo, ki jo je poleg številnih prvenstvenih smeri in na novo osvojenih več kot dvajsetih vrhov, ki še danes nosijo imena po Domžalah, Trzinu in Mengšu, zaznamovalo tudi negotovo, kar devetdnevno čakanje na helikopter.
Ko se je vrhunskemu alpinizmu odpovedal, so v življenju sledile »majhne Anapurne«, kot pravi šaljivo. V hribe zdaj najraje zahaja z ženo, še vedno se rad povzpne tudi na kakšnega štiritisočaka, veselje pa najde tudi v potovanjih po svetu. »Zadnja leta pa sem zasvojen s turnim smučanjem,« priznava in zaključi z mislijo: »Alpinizem me je naučil vztrajnosti, da preprosto ne moreš odnehati pred ciljem. Naučil me je tudi hitrega sprejemanja odločitev in ocene nevarnosti, kar mi vsekakor koristi na vseh področjih življenja.«