Kranj je likovno mesto

Naj se javi, kdor si upa trditi, da Kranj ni likovno mesto in Mednarodni festival likovnih umetnosti, ki se letos že šesto leto zapored odvija v gorenjski prestolnici, ni največji tovrstni dogodek v državi. V 17 razstaviščih se predstavlja 131 umetnikov iz 21 držav. Kot v preteklih izvedbah je izbor del in umetnikov poleg njihove kvalitete tudi tokrat sledil osrednji temi oziroma naslovu festivala – ta je letos Simbol, znak in barva, seveda v želji prikazati kar najraznovrstnejše avtorske pristope in prakse, ki jih v svojem delu uveljavljajo umetniki različnih generacij, referenc in ustvarjalnih izkušenj, tako v Slovenskem kot mednarodnem prostoru. Če se iz kakršnihkoli razlogov že čez leto sami ne uspemo podati v druge kraje in galerije k likovni umetnosti, le kaj je lepšega, da ta sama pride k nam. Z deli slikarjev, kiparjev, fotografov, video umetnikov, oblikovalcev, arhitektov ...

Seveda pa to, da je Kranj tudi letos za mesec dni postal center aktualne mednarodne likovne ustvarjalnosti, ni zgodba, ki bi jo kdorkoli napisal čez noč. Festival je sad dolgoletnega dela in prizadevanj pred več kot dvajsetimi leti v Kranj priseljenega slikarja Klavdija Tutte, za katerega brez zadržkov zapišem, da je v zadnjem desetletju spiritus agens likovnega dogajanja v Kranju in širše. Zgodbo je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začela njegova partnerka slikarka Klementina Golija z bienalnimi skupinskimi razstavami del na papirju in tkanjem povezav med likovniki v prostoru Alpe-Adria, na katerih so se poleg Slovencev predstavljali likovniki iz sosednjih držav. V festivalski projekt je Tutta pritegnil stanovsko Združenje društev slovenskih likovnih umetnikov, v zadnjih letih pa moč festivala vedno bolj prepoznava tudi občina, ki prek Zavoda za turizem in kulturo vidi tudi priložnost za širšo prepoznavnost mesta. Ne le mesta, tudi domačih likovnikov. Likovno društvo Kranj je v tem času preraslo v enega najbolj dejavnih v državi, samo v zadnjih letih se je vanj vključilo vsaj deset novih članov predvsem mlade generacije. In v dobro vseh nas, ki si lahko ves mesec ogledamo številne sadove aktualne likovne ustvarjalnosti. Ne le gobe in kostanj za zadovoljevanje kulinaričnih potreb, oktober je tudi čas za razvajanje čustev in duha. Galerije so tako kot gozdovi odprte in dostopne vsem, le stopimo vanje in se naužijmo lepote, posebnega, drugačnega, tistega, kar nevede mogoče pogrešamo.

Presežki likovne in vizualne umetnosti so vedno bili stimulativni za razvoj neke družbe in so pozitivno vplivali na okolje. Saj vemo, zakaj obiskujemo pariški Louvre, madridski Prado, dunajski Belvedere, firenško galerijo Uffizi ... Najbrž ne zaradi klepeta ob kavi.