Zračne police

Vodnikov Vršac (2194 m) – Komar. Ne, ne, repelenta ne potrebujemo. Markirana pot s tremi imeni: Kanjavčeve police, Pot Mire Marko Debelak, Skozi Rižo. Kapo dol za žensko legendo slovenskega predvojnega alpinizma.

Tura je bila na spisku dolgo; še dlje v mojem srcu. Kanjavčeve police, Pot Mire Marko Debelak, Skozi Rižo so tri imena, ki označujejo del današnje poti, ki se pne čez ogromno in najvišjo steno pri nas, 1500 m visoko severno steno Kanjavca. Že dostop do Kanjavčevih polic je zanimiv in pester, saj poteka Čez Komar, skalno pregrado, ki so jo nadelali in zavarovali že pred prvo svetovno vojno kot glavni dostop iz Zadnjice na Dolič. Smo pripravljeni? Pa pojdimo novi avanturi naproti!

Zapeljemo se čez Vršič in nadaljujemo proti Trenti. Iz vasi Na Logu zapeljemo v dolino Zadnjico in po nekaj desetih metrih parkiramo. Po makadamski cesti se začnemo vzpenjati mimo nekaj hiš in vikendov. Kmalu smo na razcepu, kjer se levo odcepi markirana pot do Pogačnikovega doma. Mi nadaljujemo naravnost v smeri Doliča in Luknje. Na naslednjem razcepu desno zavije markirana pot na Prehodavce; tukaj se bomo mi vrnili. Še naprej sledimo cesti, ki teče skozi Utro in postane ozka steza, ki se začne strmeje vzpenjati. Pozorni bodimo na desni odcep, kjer zavijemo proti Komarju. Markacija je na velikem kamnu, ki je v zemlji. Gremo proti skalnemu skoku na desni strani manjšega slapu. Pot se postavi pokonci. Zelo strmo se vzpenjamo po poraščenem, navpičnem skalnem skoku. Najprej pred seboj zagledamo kapelico, ki so jo zgradili italijanski vojaki pred drugo svetovno vojno. Pot zavije v desno in nas pripelje v suho grapo, v kateri je zagozden ogromen balvan. Kje pa tukaj čez? Pot je pretkano speljana, v pomoč so nam klini in nekaj jeklenic. Nad balvanom je zagruščena grapa in po nekaj metrih smo na polici, ki zavija desno in je zavarovana. Pot vijuga levo in desno, zavarovano preči grape. Zaradi strmine izredno hitro napredujemo. Ko se strmina vnese, smo na prostranem travnatem pobočju, ki mu sledi gruščevnat svet, ki nas pripelje na mulatjero, ki sicer pelje na Dolič. Nadaljujemo proti Doliču, ko nas smerokaz na skali opozori, da zavijemo desno proti Prehodavcem. Bližamo se znamenitim policam, ki potekajo preko severne stene Kanjavca. Ko vstopimo na polico, previdno začnemo z napredovanjem po utrjeni stezi, ki pa je močno posuta z gruščem. Potrebna je previdnost, saj ponekod pod nami zazija 1000-metrski prepad. Police so izpostavljene, ponekod zavarovane, a za napredovanje to ni nujno. Ponekod celo malce prosto poplezamo in pretkano dosežemo zgornjo polico, po kateri napredujemo. Prečimo tudi nekaj grap, kjer je v zgodnjem poletju lahko snežišče. No, letos o snegu ni bilo ne duha ne sluha.

Ko smo na koncu polic, nas čaka še približno 100-metrski vzpon proti škrbini. Tik pred škrbino bomo na desni strani zagledali možica, ki označuje odcep za Vodnikov Vršac. Sledimo možicem proti grebenu, ko dosežemo škrapljast svet, pa z malce iznajdljivosti dosežemo razgleden vrh, ki vertikalno prepadno pada proti Zadnjici. Razgled z vrha je fenomenalen: od Bovškega Grintovca, Jalovca, Mangarta, Mojstrovk, Prisanka, Razorja, Triglava, Kanjavca in Poprovca, greben Lepega Špičja, greben Zelnaric … Joj, tako je lepo, da bi bilo škoda iti v dolino. Zato predlagam, da z vrha Vodnikovega oz. Zadnjiškega Vršaca sestopimo do Zasavske koče na Prehodavcih, kjer prenočimo. Jutri je nov dan in pred nami obilo možnosti še za kakšen lep vzpon. Smo za? Seveda!

No, če pa nismo za to, pa po mulatjeri sestopimo nazaj v Zadnjico. Naredili smo turo za gorske sladokusce, vrtoglavim pa obiska te poti ne priporočam!

Nadmorska višina: 2194 m
Višinska razlika: 1600 m
Trajanje: skupaj s sestopom približno 10 ur
Zahtevnost: 5 / 5