Brez zamere z Antonom Janšo
SMS-poezija tržiškega Antona Janše je izšla v lični barviti knjižici z naslovom Brez zamere. Za sporočanje praviloma kratkih verzov ga je navdihnilo vsakdanje življenje z navadnimi in posebnimi dogodki, ki jih dodatno začini s humorjem, bodicami, kritičnostjo in obenem prizanesljivostjo.
Zapisi Antona Janše, za prijatelje Toneta, so praviloma kratki in v verzih, pogosto poslanih kot SMS-i. Zdaj je precejšen del tega trajno zapisano, zvezano v knjigo Brez zamere. »Tone Janša je kot vulkan. Dolga leta je v sebi hranil pesniški talent. V glavi so brbotale besede. In naenkrat se je zgodilo. Besede so se zlile v verze in privrele na svetlo. Odziv poslušalcev je bil pozitiven. Dobra volja in smeh sta bila odlična ocena in popotnica: Tone, le tako naprej!« Takole sta v knjigo zapisali Tanja Ahačič in Marinka Kenk-Tomazin, ki sta izbrali pesmi za njegov »ljubek prvenec« Brez zamere, ki so ga predstavili pred dnevi v Knjižnici dr. Toneta Pretnarja na jesenskih Besedarijah Društva upokojencev Tržič, ki je knjižico izdalo. SMS-poezijo je lektorirala Jožica Koder, knjigo v barvitost oblikovala Eva Remškar.
Anton Janša na predstavitvi ni kaj dosti govoril o sebi, raje se je poigral z SMS-sporočili – aforizmi in kratkimi pesmimi – in jih poslal med občinstvo. A ker sam pravi, da »življenje je okvir, mi v njem smo žive slike«, je živa Antonova slika takšna, da se je rodil leta 1944 v Koprivnici pri Brestanici, da je bil literarno aktiven že v osnovni šoli, nato v gimnaziji, potem pa je vse do upokojitve sledil kulturni molk v javnosti. V Tržič se je preselil, ker se je tu zaposlila njegova draga, on pa je služboval v Ljubljani pri Slovenskih železnicah in zato z domačini kaj dosti stika ni imel. Ko je sprejel status upokojenca, je sprejel tudi prijetno dolžnost, da se s Tržičani bolj poveže. Začel je s tenisom, pa je druščina kmalu ugotovila, da hitrega tempa tega športa ne bo več dohajala. Čudovito mesto za druženje je našel in ga še drži v tržiški knjižnici, kjer so ga prebudile literarne prireditve. Začel je s pisanjem SMS-sporočil. Strokovno o SMS-poeziji je v malo telefonsko škatlico nekega dne vtipkal: »Te pesmi so kot papirčki od bombončkov, od njih ni škode in ne koristi. Okusi bombonom so lahko različni, papir pa ostaja vedno isti.« Če še po čem, potem Antona obiskovalci literarnih večerov poznajo tudi po tem, da mednje vedno podeli bombončke.
V SMS-poeziji so ujete tržiške pesmi – o Tržičanih, kulturi, šuštarjih, praznikih ... So strani upokojenskih SMS-pesmi pa srčne in (pri)povedne in tudi pesmi v spomin njegovemu pokojnemu prijatelju Tonetu Pretnarju; soimenjaku, ki je »rumene rožce talov in podarjal rime«.
Anton Janša SMS-poezijo v svet pošilja v naključnem trenutku prek malega okvirja telefonske škatlice, zdaj še s knjigo, v živo pa z nastopi, naj bo to na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani ali na literarnih večerih nekje pod gorenjskimi hribi ali v Rečici ob Savinji, kamor se bo kmalu odpeljal že drugič. Poslušalci ga imajo radi, tudi zato, ker mednje trosi dobro voljo. Knjigo Brez zamere je posvetil predvsem sebi, kot je lepo dejal: »Vsi aforizmi, metafore ... so zaplesali visoko v modro nebo, plesali in vriskali, potem pa utrujeni, a še vedno živahni padli na strani knjige.« Na njeni predzadnji strani se konča SMS-poezija, kjer Anton Janša pravi: »Mnenja bodo razna.« Ali pač: »Pohvala je nebeška hrana, včasih presladka, včasih preslana.«