Del gora so tudi kolesarji

Turni kolesarji bodo jutri, 30. septembra, z jesensko turo iz Grahovš do planine Konjščica in Doma pod Storžičem obeležili desetletnico Komisije za turno kolesarstvo PZS in prvo leto Slovenske turnokolesarske poti, ki jo je v celoti prevozilo že sedem kolesarjev.

Kranj – Slovenska turnokolesarska pot (STKP), ki je bila uradno odprta na Dnevu slovenskih planinskih doživetij junija lani na Golteh, je bila v prvem letu deležna izjemnega zanimanja. Prodanih je bilo več kot 1400 Dnevnikov STKP, v celoti pa jo je prevozilo že sedem kolesarjev (med njimi še ni Gorenjca), ki bodo prejeli značke jutri, 30. septembra, na jesenski turi Komisije za turno kolesarstvo Planinske zveze Slovenije (KTK PZS), ki že deset let usposablja turnokolesarske vodnike in ozavešča o sobivanju pri športu v naravi.

»V dobrem letu od odprtja Slovenske turnokolesarske poti smo markirali približno petino poti in z usmerjevalnimi tablami opremili petnajst odstotkov poti, označevanje trase z markacijami in tablami je še v polnem zagonu. Najbolj nas veseli, da so kolesarji, ki prihajajo iz vse Slovenije in tudi tujine, pot zelo dobro sprejeli. Trasa je usklajena z Zavodom za gozdove Slovenije in Zavodom RS za varstvo narave, soglasja lastnikov zemljišč težko pridobivamo, občine so slabo odzivne, dokaj uspešni pa smo pri pridobivanju sponzorstev za financiranje označevanja poti, za kar gre zahvala Fundaciji za šport, zavarovalnici Adriatic Slovenica, Občini Kranjska Gora in Zavodu za turizem Maribor - Pohorje. Poleg vzpostavitve STKP kot osnovne turnokolesarske poti sta bili najpomembnejši nalogi Komisije za turno kolesarstvo PZS v preteklem obdobju usposabljanje turnokolesarskih vodnikov in ozaveščanje o primernem sobivanju vseh udeležencev športov v naravi. Pohodniki in kolesarji se počasi navajamo drug na drugega, mnogi tako ali tako nastopamo v obeh vlogah, ob primerni strpnosti z obeh strani zato ni težav,« ocenjuje Jože Rovan, idejni oče STKP in načelnik Komisije za turno kolesarstvo PZS.

Slovenska turnokolesarska pot tehnično ni posebej zahtevna, saj nagovarja širok krog kolesarjev, je pa ponekod naporna, saj je treba kolo tudi potiskati, vendar nikjer nositi. Vodi po neprometnih stranskih cestah, poljskih poteh, gozdnih vlakah in stezah, v priporočeni smeri je za dobro pripravljene kolesarje vozna skoraj v celoti. V dolžino meri okoli 1800 kilometrov in premaga 50 tisoč metrov višinske razlike v vzponu, razdeljena je na 41 enodnevnih etap, obišče 52 planinskih koč in ima 111 kontrolnih točk, na katerih kolesarji z odtisom žigov v Dnevnik Slovenske turnokolesarske poti dokažejo svoj obisk.