Svinec je nadomestil film. Zato je tudi Glas opremil svojo tehniko, v kateri smo sami oblikovali oziroma sami poskrbeli za »prelom« časopisa. Na sliki: (od leve) Slavko Hain (že pokojni), Lojze Erjavec ter Tomaž Gruden oblikujejo Glasove strani. / Foto: Arhiv GG

Glas na samostojni poti

Sedemdeset let Gorenjskega glasa (10)

Časopis je rastel. Naročnikov je bilo blizu 15.000, naklada pa je dosegala tudi 20.000 izvodov. Vsebinsko in oblikovno je postajal sodobnejši, tudi z manjšim formatom. Na večjega je časopis prešel znova leta 1973. Julija leta 1974 je prenehal izhajati trikrat tedensko, izhajal je znova dvakrat, ob torkih in petkih. Tako so lahko petkovo izdajo do nedelje prejeli vsi naročniki. Pred tem so namreč sobotno izdajo nekateri prejeli šele v ponedeljek. Torek in petek, če pa je kateri od njih praznik in dela prost dan, pa je naš časopis pri naročnikih in bralcih že dan prej! Novinarska ekipa, o njej bom pisal posebej, se je pomladila, na uredniških mestih pa je bilo nekaj sprememb. Po Slavku Bezniku je bilo nekaj časa »kolektivno vodenje« danes že pokojnih Andreja Trilerja, Boštjanovega z Okroglega pri Kranju, izvrstnega, žlahtnega časnikarja, in Albina Učakarja, ki je iz grafike prešel v novinarske vode. Za njima so ustanovitelji, to so bile tedanje občinske konference Socialistične zveze delovnega ljudstva, za glavnega urednika imenovali Igorja Janharja, za odgovornega urednika pa Albina Učakarja. Življenje Igorja Janharja, ki je imel z Glasom velike načrte, je bilo prekmalu končano. Nasledil ga je Tone Miklavčič, »odgovorni« pa je ostal Albin Učakar. Uprava in uredništvo sta se ustalila v stavbi Gorenjskega tiska na ulici Moše Pijadeja, današnji Zoisovi, nasproti sodišča. Pred tem je bilo nekaj selitev: s Savske Loke na Koroško cesto, kjer je bila stara tiskarna, pa na Cesto Staneta Žagarja in v občinsko hišo.

Julij leta 1974 je bil za Glas sploh prelomen. Časopisno podjetje Glas, tako se je takrat imenovalo, je stopilo na samostojno pot. Postalo je izdajatelj časopisa. Stavek so še naprej opravljali v Gorenjskem tisku, tisk pa je prevzela tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani. V Kranju ni bilo več za ofsetno tehniko primernega tiskarskega stroja. Svinec se je poslovil. Nadomestil ga je film in Glas je s svojo tehnično ekipo sledil tej spremembi. Osamosvojitev podjetja ni bila enostavna. Zgodila se je v času, ko je družbena pomoč lokalnim časopisom upadala in ko so bile tako imenovane »dotacije« vedno skromnejše. Glas je šel sam v lov za denarjem in bil pri tem uspešen. Nekateri drugi lokalni časopisi so še naprej prejemali izdatno družbeno pomoč, vendar so imeli zaradi tega, ker so bili nenadoma postavljeni »pod kap«, večje težave. Glas je imel s tem precej izkušenj.