»Bosanske vojašnice« odnesle urednika

Sedemdeset let Gorenjskega glasa (9)

Ko prelistavam stare izvode Gorenjskega glasa, ki so na srečo varno shranjeni v elektronski obliki, kar je zasluga sedanjega vodstva časopisa, ki spoštuje delo svojih predhodnikov, sem ob posameznih člankih presenečen nad pogumom nekaterih novinarjev. Lotevali so se tem, ki so bile za čase, ko ni bilo dovoljeno zapisati vsega, kar je nekdo videl ali mislil, izzivalne, da ne rečem tvegane. Eden takih pronicljivih časnikarjev, ki je »prekmalu zapel«, je bil Zdravko Tomažej, doma iz Tomaža pri Ormožu. Med enim od njegovih sicer redkih obiskov Kranja sem ga imel čast srečati. Zapustil je novinarstvo in šel v odvetništvo. Sedaj je že pokojni.

Zdravko Tomažej je bil v začetku leta 1964, po odhodu Gregorja Kocijana, imenovan za odgovornega urednika. V Glasovi panorami, ki je bila zelo brana tedenska priloga Glasa, se je loteval kočljivih tem. Najbolj mi je padla v oči reportaža z naslovom Proga smrti, v kateri je pisal o samomorih na poldrugi kilometer dolgem železniškem odseku med Gorenjo Savo in Orehkom. V sredo, 1. aprila, leta 1964 je bila na šesti strani objavljena njegova reportaža z nadnaslovom Reportaža o fantih, ki potujejo z lesenimi kovčki in z naslovom Bosanske vojašnice. Zdravko je kot reporter potoval s fanti, ki so z vlakom iz Kranja odhajali na služenje vojašnice v Bosno. Opisal je njihovo veseljačenje ob odhodu, slovo od domačih in deklet, vožnjo v ne preveč udobnih vagonih in sprejem v vojašnicah. Med drugim je zapisal, da so ti fantje zadnja generacija, ki odhaja k vojakom z lesenimi kovčki, in da je puška edina, ki je v opremi vojaka ženskega spola. Potoval je s fanti, ki so zadnja generacija obveznikov, ki so bili rojeni še v času fašizma. Že prva za njimi je bila rojena »pod svobodnim soncem«. Politika je bila na nogah. Že v številki, ki je izšla 11. aprila, je bilo objavljeno ostro protestno pismo vodilnega kranjskega politika Martina Koširja, ki je dalo slutiti, da Tomažejeva reportaža, objavljena v številki 26, ne bo ostala brez posledic. Tako je tudi bilo. Že v številki 32 je bilo v kolofonu napisano ime novega odgovornega urednika Karla Makuca, ki je opravljal to dolžnost kar nekaj let. O spremembi v uredništvu je bila objavljena le kratka vest. »Korl«, kot so sodelavci rekli danes že pokojnemu Makucu, je bil tisti urednik, ki je v Glasu objavil moj prvi članek!