Razdevičenje orjaškega zmaja
Montaž po Findeneggovem ozebniku (2753 m) – Gora, ki ji je Julius Kugy namenil najmočnejše čustvene izpovedi. Iz katerekoli strani jo vidimo, je mogočna, vabljiva, divja, morda za koga temačna. Tokrat na vrh po poti prvopristopnikov.
Montaž smo obiskali že večkrat, a tokrat se ga bomo lotili po poti prvopristopnikov. Vrh je bil razdevičen 18. avgusta 1877, ko se je z Velike police skozi ozebnik do vrha odpravil beljaški alpinist Hermann Findenegg. Danes se ozebnik imenuje po njem, Findeneggov ozebnik. Vzpon je sicer alpinistični vzpon, sicer markiran, ki doseže I. težavnostno stopnjo, dve mesti pa II. stopnjo. Vzpon je primeren za izurjene, sicer pa priporočam varovanje in spremstvo vodnika.
Preko mejnega prehoda Rateče se odpeljemo proti Trbižu in zavijemo levo, proti Nevejskemu sedlu. Na sedlu zavijemo desno v 6-kilometrski, strmi klanec, asfaltiran, ki nas pripelje na planino Pecol na višini 1502 metra. Nadaljujemo proti koči Brazza, ki jo ves čas vidimo pred seboj na travnatem pobočju. Pri koči nas odcep usmeri levo preko travnatih pašnikov. Strmina poti počasi narašča. Vzpenjamo se proti Škrbini vrh Strmali. Na začetku poti je Škrbina videti blizu, a do nje je ura in pol hoda, višinske razlike približno 700 metrov. Tik pod Škrbino pot zavije desno ter preči majhno melišče. Sredi melišča je smerokaz na skali Bivacco Suringar. Zavijemo levo in prečimo melišče ter police, po katerih se že vzpenjamo s pomočjo rok. Pridemo na zahodni del, na začetek Velike police, pod znameniti stolp Torre Disteis, 2468 m. Smo v divjem svetu globokih prepadov nad sotesko Clapadorie, odpre se pogled na Dunjo in njene gore. Sledimo Veliki polici, ponekod precej izpostavljeno, ko opazimo napis na skali Findenegg, desno navzgor, a mi se sprehodimo še do bivaka Suringar, kamor nas pripelje iz Zajezere ferata Amalia.
Vrnemo se do smerokaza za Findeneggov ozebnik. Po skalah in pečevju poplezavamo v desno in napredujemo do vznožja grape. Skala je odlična. Stopnja težavnost je I., napredujemo čez skoke in police, do enega od ključnih mest, kamin. Stopnja težavnosti je II., ki jo premagamo po desni, lahko tudi po levi strani. Možnosti je dovolj. Nikar ne hitimo. Nad kaminom se grapa razcepi v dva kraka, mi sledimo levemu, preplezamo še eno dvojko, nato pa se žleb položi, a postane močno zagruščen. Rdeče pike nas pretkano vodijo do glavnega grebena, kjer se po krušljivem svetu le še sprehodimo do vrha.
Dih jemajoča severna ostenja, z razbrazdanimi stenami, policami, grapami in žlebovi, velikanskimi melišči in večnim snegom; divji, a tako privlačen svet. Razgled, ki jemlje sapo; sosednja Strma peč, kaninsko pogorje, Poldašnja špica, Piparji, Dve špici, greben Poliških Špikov, Nabojs, Viš, v daljavi vzhodne Julijske Alpe … Z vrha sestopimo do znamenite Pipanove lestve, po kateri sestopimo in nadaljujemo po zagruščenem svetu do vstopa na t. i. Pot leva/Sentiero Leva, ki preči veličastne police Špika nad Plazom do Škrbine nad Cijanerico ter se povzpne do pod vrh Špika Hude police. Za pot Leva potrebujemo plezalni pas in samovarovalni komplet, priporočam pa tudi plezalne rokavice. Prečenje je zračno, izpostavljeno, jeklenice ponekod precej ohlapne. Po strmem spustu v Škrbino nad Cijanerico se bo v nas zazrl kamniti obraz mlade dame, na drugi strani pa se bomo povzpeli po lestvi, ki je, vsaj meni, vse prej kot udobna, saj se premika, prostora za noge pa je bore malo, saj je speljana po skali. Ko dosežemo pot na Špik Hude police, se morda povzpnemo še na vrh, sicer pa po tej udobni mulatjeri sestopimo nazaj na planino Pecol. Za nami je fantastična tura v divjem skalnem svetu mogočnega Montaža in po labirintu tisočerih zračnih polic.
Nadmorska višina: 2753 m
Višinska razlika: 1251 m
Trajanje: 8 ur
Zahtevnost: 5 / 5