Garažne razprodaje

Pred dobrim desetletjem sem se s prijatelji tri tedne potepala po Združenih državah Amerike in po zaslugi tamkaj živečega Slovenca še toliko pobliže spoznala življenje domačinov.

Tako se ob prebivanju med njimi nismo mogli izogniti t. i. garažnim razprodajam, ki so v Ameriki del kulture, vseprisotne in nekaj najbolj vsakdanjega, pri nas pa jih takrat še nismo poznali. Američani, ki se že tako ali tako veliko in brez večjih težav selijo z enega na drugi konec države, pred selitvijo svoje imetje, ki ga ne potrebujejo več ali ga želijo zamenjati (od večjih kosov pohištva do najbolj preprostih malenkosti), razstavijo na dvorišču svoje hiše, sosedje, mimoidoči ali pa turisti – kot v našem primeru – pa lahko na tak način poceni kupijo, kar potrebujejo ali si želijo imeti – morda tudi kot spominek. Takrat se mi je doživetje zdelo edinstveno predvsem z etnološkega vidika, saj smo lahko nevsiljivo pokukali v vsakdan tamkaj živečih družin, za spomin pa smo si kupili še ameriško zastavo.

Takšen način »trgovanj« nam takrat še ni bil blizu. Večina Slovencev si še danes ne predstavlja, da bi se večkrat letno preselila v nekaj sto kilometrov oddaljen kraj, ali bila vse življenje podnajemnik. Ne, Slovenci smo narod lastnine.

A garažne razprodaje, borze rastlin, knjižnice reči, reciklarnice, trgovine iz druge roke ali njim podobne »sodobne oblike ekonomije« kot bi temu lahko rekli strokovno, postajajo vse bolj priljubljene tudi pri nas. V dobi »potrošništva brez meja« in z vidika varovanja okolja je to vsekakor zelo dobrodošlo. Pa je slovenska miselnost v resnici pripravljena na to?

V Radomljah bodo te dni organizirali že tretjo garažno razprodajo, na njej pa je mogoče prodati, kupiti ali zamenjati otroška oblačila in opremo, gospodinjske aparate, računalniško opremo, orodje, športne rekvizite, knjige, plošče in mnogo drugega. Na Občini Kamnik so v začetku letošnjega leta celo zaposlili podsekretarja za področje socialnega podjetništva. Prav tako v Kamniku deluje Reciklarnica, katere vodja Veronika Čop namerava ustanoviti »knjižnico reči«, v kateri naj bi izposojali ne le knjige, pač pa tudi igrače, gospodinjske pripomočke, orodje …, skratka vse, kar potrebujemo, a ne vsak dan oz. ne pogosto. Odlična zamisel, si gotovo mislijo mnogi, a kaj, ko sem med svojimi moškimi prijatelji te dni znova ujela pomenek o nakupu žage in drugega mizarskega orodja in ob omembi morebitne izposoje slišala klasično: »Orodja si pa že ne bom izposojal!«

Pa smo spet pri slovenski mentaliteti …