V šolske klopi so sedli pred šestimi desetletji

Na prvi šolski dan so se nekaj minut pred prihodom prvošolčkov pred vhodom v Osnovno šolo Ivana Groharja, podružnično šolo Tadeusz Sadowski Bukovica, zbrali tisti, ki so pred šestdesetimi leti prvič sedli v šolske klopi. Takrat jih je bilo dvanajst, tokratnega srečanja se jih je udeležilo devet.

Prav na začetku je bila takratna OŠ Bukovica osemletka, se spominjajo udeleženci jubilejnega srečanja, ki so pred šestdesetimi leti prvič sedli v šolske klopi. Sami so jo obiskovali kasneje do petega razreda, potem nadaljevali v današnji OŠ Škofja Loka Mesto. Večina udeležencev srečanja jo »maha« proti sedemdesetim letom. Pobudnica srečanja je bila Marinka Mesec, ki še pove, da je bil v časih, ko je ona obiskovala šolo, vhod vanjo drugje. Spominja se tudi vrta, ki je pa pravzaprav ostal v lepem spominu večini udeležencev srečanja, predvsem sošolkam.

»V razredu nas je bilo dvanajst: šest fantov in šest deklet. Do sedaj smo se dobili štirikrat, na deset let,« razlaga Meščeva, ki vsakič poskrbi tudi za kakšno malenkost, ki jo prisotni dobijo v dar, da se potem spominjajo srečanja. Če se le da, tudi skupinsko fotografijo – še klasično, v tiskani obliki.

Ob šestdeseti obletnici, kar so prvič sedli v šolske klopi, jih je v Bukovico tako v petek prišlo devet. Pokojni je le eden. Na zadnjem srečanju – ob petdesetletnici – je bila z njimi še učiteljica Mara Jelovšek, ki pa je umrla lani. »Takrat smo obletnico praznovali Pr' Birt. Letos pa smo se odločili, da obiščemo osnovno šolo, se srečamo s prvošolčki, druženje pa bomo potem nadaljevali ob kosilu, na turistični kmetiji v Crngrobu, pri sošolki Mariji Porenta.«

Prvošolčke, njihove starše in tokrat tudi odrasle »prvošolčke« sta s svojim obiskom počastila ravnatelj Osnovne šole Ivana Groharja iz Škofje Loke Marko Primožič in pa škofjeloški podžupan Tine Radinja. Nagovorila sta tudi učiteljice, prvošolčki so dobili rumene rutice in manjšo popotnico na svojem začetku poti učenosti, a tudi na udeležence srečanja niso pozabili. Sicer niso bili ponovno sprejeti med pionirje, a zagotovo so se počutili vsaj približno tako, ko jim je učiteljica z najdaljšim stažem v podružnični šoli v Bukovici Irena Megušar, z nekaj pomoči s strani stanovske kolegice Polone Pintar, zavezovala rumene rutice okoli vratu, jim namenila spodbudno besedo ali dve. Smeha ni manjkalo, bi se pa lahko program takoj zavlekel, saj nekdanjim sošolcem in sošolkam zgodb ne manjka.