Pozdravil me je kit

Islandija (3)

Narava je tam zgoraj tisti dejavnik, ki kreira blagostanje, lepoto pa tudi krutost in tegobe. Čudovita lepota so živali. Občuduješ lahko severne papige puffine, ki so s svojimi živimi barvami nekaj posebnega. Domujejo v skalnih pečinah, kjer v luknjah naredijo gnezda, tam valijo jajca in potem hranijo mladiče z ribami. Previdno in tiho stopaš po urejeni poti in si ogleduješ to čudo narave. Obiskovalci jih, kot kaže, sploh ne motijo.

Naslednji so tjulnji – prijazni in radovedni ob plažah kukajo iz vode in molijo svoje brke na ogled. Prihajajo v plitve zalive, kjer se sončijo na črnem bazaltnem pesku. Ta se hitro ogreje. Le na vzhodnem delu Islandije v tamkajšnjih gozdovih živijo losi in jeleni, ki so jih pripeljali z Norveškega. Gozd so izsekali Vikingi. Danes deželo intenzivno pogozdujejo. Tjulnje sva videla na severu dežele v Osarju, kjer so ležerno poležavali na plaži, in na jugu na znameniti črni plaži v Viku.

Na Islandijo pa človek pride gledat kite. V Husaviku sva videla te velikanske sesalce. Ta največji sesalec je velik za 14 odraslih afriških slonov in je težak devet ton. Ogledaš si ga z ladjo in seveda je to zelo drago. Vreme je bilo vetrovno in morje razburkano, tako da so mnogi obiskovalci svoj ogled kitov končali z bruhanjem. Tudi sama sem pozicijo na premcu ladje zamenjala s posedanjem, bolje rečeno poležavanjem, slabostjo in tudi bruhanjem na klopci na zadnjem delu ladje. Ko smo se že vračali nazaj, se je tik ob moji klopci kar naenkrat pokazala velika črno-bela gmota, ki se je dvignila iz vode in pokazala ves svoj hrbet. Globoko zavzdihnem: uvaaau, saj to ni mogoče. Ker nisem mogla stati na ladji in opazovati morske gladine, iz katere so sem in tja pokukali repi kitov, je kit prišel k meni in se pokazal s celotno hrbtenico.