Anini zapiski so »zariski«

Odkar hodi v šolo, Ana Štular riše stripe in zanje dobiva nagrade. Pri rosnih desetih letih je letos pri reviji Stripburger izdala svoj prvi strip z naslovom Enodnevnica, ki govori o življenju muhe enodnevnice.

Ana Štular je vesela osnovnošolka, ki ima rada pustolovščine. Med pripravami nanje se zamoti z branjem knjig, risanjem, igranjem z lutkami in igranjem klavirja, plesom, kovanjem pesmi, pisanjem zgodb in potepi po čarobnem gozdu. Tako se te dni sveža petošolka na podružnici OŠ Simona Jenka na Primskovem predstavlja v svojem stripovskem prvencu z naslovom Enodnevnica. V strip mini formata na 24 straneh je namreč narisala in opisala življenje muhe enodnevnice – tako kot ga pač vidi dekle, ki počne vse v uvodu opisano.

Risanje stripov pa za Ano ni le muha enodnevnica, ampak nekaj, čemur se posveča, odkar hodi v šolo. Stripi so jo od nekdaj zanimali, k čemur je zagotovo pripomogel tudi oče Andrej, sicer znani stripovski avtor. »Dvostranski stripi v Cicibanu, Modri medvedek, Vrtec pri veseli kravi in kasneje Hribci Marjana Mančka pa Mustrov Zvitorepec in serija stripov o Tintinu,« se Ana spominja svojih zgodnjih branj. Torej ne preseneča, da je pri šestih letih narisala svoj prvi strip Kralj potuje, preprosto zgodbo na dveh straneh o tem, kaj vse je moč videti, če greš malo naokrog, in zanj dobila eno posebnih nagrad na natečaju Živel strip!, ki ga že dolga leta za mlade avtorje prireja revija Stripburger. Naslednje leto je s stripom Bojevnica že prejela glavno nagrado, lani uspela s stripom Kurent za vedno, nakar so jo na Stripburgerju povabili, naj nariše krajši strip, ki ga bodo tudi založili.

»Sprva smo se kar nekako obotavljali, saj je za toliko strani stripa že potrebna daljša zgodba, zahtevnejša risba in več kadriranja,« je v pogovor vskočil Andrej, da pa je Ana z idejami, ki so kar letele iz nje, dvome hitro razblinila. »Nazadnje je že začelo zmanjkovati prostora in sem porisala še naslovno in zadnjo stran,« v šali doda Ana in pojasni, zakaj je glavna junakinja stripa muha. »Želela sem nekaj odštekanega, nenavadnega, ne pa kake mucke, ki se potepa skozi mesto. Običajno take ideje dobivam, ko pripravljam mizo za družinsko kosilo.« In je narisala, od bube do prave žuželčje druščine in mušjega plesa. Na začetku je več skicirala in si zastavljala okvirno zgodbo, bolj pa je šel strip proti koncu, bolj spontano in sproti je nastajal. Da so doma skrbno pobrskali po spletu, za kakšno žuželko gre, kako je ta videti, kako živi, se spominja Andrej. »Ribe, ki sem jih uporabila v stripu, pa so tiste s sličic za album Oceanomanija, ki so ga ponujali v enem od supermarketov. »No, muha le nima takih prstkov,« doda Andrej, Ana pa mi z: »Vidite, to je ta starševski prav, ki ga je nemogoče prepričati, da sem se pač jaz odločila za take mušje prstke in pika,« ponudi odgovor o tem, ali se je oče kaj dosti »vtikal«v njeno delo. Ana sicer riše sama, seveda pa ji je Andrej kot izkušeni stripar vedno v oporo kot svetovalec.

Mini strip je tako izšel letos pomladi v nakladi kar šeststo izvodov – in ob domačih je Ana pohvale prejela tudi od več že izkušenih stripovskih avtorjev. »Na sejmu stripa v kranjski knjižnici sem celo dobila svojo mizico, na kateri sem predstavljala takrat še čisto svež strip. Imela sem deset izvodov, če bi koga zanimalo, pa mi jih je kaj hitro zmanjkalo,« o zadovoljstvu nad stripom pove Ana. Da so ji sošolci rekli, naj čim prej nariše nadaljevanje. »Okrog poslušam, da riše bolje kot jaz, predvsem pa je uspešnejša pri prodaji,« doda Andrej Štular in poudari, da je Ana za risanje stripov navdušila tudi že mlajšo sestrico Nežo.

Ana se razvija v dobro risarko, ne manjka ji domišljije. Domislice si zapisuje, prav tako tudi pesmice. Ker s sestrico in staršema, ki nastopata z lutkami, potuje tudi v oddaljene države in celine, s seboj vedno vzame popotniški dnevnik, v katerega ne piše, ampak riše. »Ne da se mi toliko pisati, imam hitreje narisano. Sama jim pravim ''zariski'', ker pač niso zapiski,« je vedno znova tudi v govoru razposajena Ana. »Moji prvi stripi so pravzaprav nastali iz ''zariskov''.« Poleg šole jo te dni čakata tudi glasbena šola in klavir, veseli pa se spet ur izraznega plesa v Kulturnem društvu Qulenium. Očitno je Ani šola malo za zraven, pomislim. Na vprašanje, kaj bo, ko bo velika, pa Ana v svojem slogu odgovori: »Seveda bom risala stripe. Avtorica zgodb bom in ilustratorka ter pesnica v eni osebi. Želim biti tudi plesna mentorica, pa slaščičarno bi odprla. No, kar se te tiče, malo dvomim, da bo kaj iz tega.«