Sij s senčne strani Alp

V Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki je še do desetega septembra na ogled razstava del slikarke Tine Dobrajc Velika dekleta ne jočejo. Vrhunsko doživetje v nevsakdanjem ambientu.

Kostanjevica na Krki – Razstava novejših slikarskih in večmedijskih del slikarke Tine Dobrajc iz Škofje Loke je namreč na ogled v samostanski cerkvi – ta sicer ni več posvečena – nekdanjega cistercijanskega samostana, v katerem že več kot štirideset let domuje Galerija Božidar Jakac. Tina Dobrajc je umetnica mlajše generacije in njena ustvarjalna moč ta čas brez dvoma velja za enega največjih slikarskih potencialov na tej strani Alp. Pravzaprav ne gre več le za potencial, saj rezultate svojega dela v zadnjih nekaj letih z uspehom predstavlja po domala vseh eminentnih razstaviščih po državi. Letošnje poletje, razstava je bila odprta konec maja, kot rečeno gostuje v čudovitem okolju sicer na stalne in občasne razstave razvejane Jakčeve galerije.

V nekoliko nevsakdanjem ambientu, vsaj ko pomislimo na različne sodobne likovne prakse, še zlasti pa, ko imamo pred seboj njeno značilno avtorsko poetiko, je Tina Dobrajc v prostorno razstavišče nekdanje cerkve postavila kakih deset velikih platen, ki so nastala v zadnjih dveh letih, ter video instalacijo Milk iz leta 2015. Platna velikih formatov so največkrat naslikana v mešani tehniki, saj ob akrilnih barvah, s katerimi izrisuje realistične podobe in imaginarne krajine, v katere so te postavljene, avtorica v slike dodaja tudi elemente iz blaga, papirja in drugih materialov. Njene podobe, sama velika dekleta, ki ne jočejo, nas vedno znova od slike do slike z vso svojo vizualno močjo srkajo ena za drugo. Od punc, ki kot v zamrznjenem kadru iz videospota mogoče odhajata na pokopališče, prek ženske z razgaljenim oprsjem in avbo gorenjske narodne noče do dekletca z jeznim pogledom in kijem v rokah, celo v družbi medvedov. Ne vemo, ali je del njih ali nas.

Dobrajčeva se v svojih delih dotika aktualnega političnega trenutka, v katerem se najbrž niti še ne zavedamo dobro, kako globoko je zabredla naša človeška civilizacija, hkrati pa vanje dodaja elemente narodove mitologije in v ospredje vseskozi postavlja tudi vprašanja družbenega spola. Ali kot je zapisal kustos razstave Miha Colner: »Na eni strani se umetnica dotika vprašanj nacionalne in kulturne identitete, ki danes postaja vse bolj vroča tema javnih diskurzov držav stare celine, na drugi strani pa se osredotoča na vlogo žensk v teh družbah, ki so razcepljene med željo po ohranjanju tradicije in neizbežnostjo napredka. Ideja po ohranjanju obstoječega (blago)stanja za sabo namreč povleče številne posledice, ki so pogosto v nasprotju z izborjenimi pravicami različnih družbenih skupin.«

In ko po ogledu stalnih postavitev tako vrhunskih slovenskih umetnikov, kot so slikarji, grafiki in kiparji, od bratov Toneta in Franceta Kralja, Božidarja Jakca, Jožeta Gorjupa, Franceta Goršeta do Janeza Boljke, Bogdana Borčiča in Zorana Didka vstopim v svet Tine Dobrajc in sem očaran, je to nedvomno razlog več, da vam predlagam obisk razstave »velike punce, ki ne joče«. Za izlet na Dolenjsko imate na voljo vsaj še dva konca tedna.