V Cvetju od Mete do Lize

V Cvetju v jeseni, ki ga je leta 1991 v Poljanah režiral Miran Herzog, je Juša Berce igrala lik Lize, v mlajših letih pa dvakrat tudi Mete. Letos bo praznovala petinpetdeset let gledališkega ustvarjanja – v novi predstavi Loškega odra.

Ko je govora o priljubljeni Tavčarjevi povesti Cvetje v jeseni, kam takrat običajno odpotujejo vaše misli?

»Spomnim se na svojo mladost, na prvo resno vlogo in prve prave izkušnje na gledališkem odru, ko sem leta 1962 v Cvetju v jeseni igrala lik Mete. Dve leti kasneje smo jo v režiji Igorja Torkarja spet igrali in smo se predstavili celo v Mestnem gledališču ljubljanskem. Sicer pa smo igrali v dvorani kulturnega doma v Poljanah, na dvorišču gostilne Na Vidmu pa na prostem v Puštalskem gradu v Škofji Loki, na Trati, precej smo tudi gostovali po vaseh …«

Uprizarjanje Cvetja v jeseni pa je bilo tudi že pred tem v Poljanah stalnica ...

»Igra je bila v Poljanah tradicija. Vsake toliko let so jo igrali. Velikokrat se je uprizarjala že v petdesetih letih, ko je še režiral moj oče Jože Terpin, ki je tudi igral, kasneje pa ga je nadomestil sin in moj starejši brat Franc. O, takrat sem nastopala še kot otrok in smo bili bolj ''za dren'' kot se reče. Še danes znam na pamet pesem Češčena si, Marija, je angelski glas …, ki smo jo otroci peli izza kulise.«

Vse predstave so bile v poljanskem narečju?

»Seveda, saj se Poljanci nismo mogli drugače naučiti. Spomnim se kasneje, ko je režiser iz Kranja pri nas delal Cankarjeve Hlapce. Joj, kako se je mučil, da bi nas odvadil narečja. Prav tako smo igrali Raubarskega cesarja in kasneje s Hercogom Cvetje v jeseni.«

Pri njem ste iz Mete postali Liza ...

»Seveda, saj sem že bila nekaj let prestara za Meto. Morda je kdo mislil, da me je to ujezilo, a vam povem, da niti najmanj. Saj ni pomembno, koga igraš, pomembno je, da se v vlogi, ki ti je namenjena, čim bolj izkažeš. Sicer pa je Liza prav simpatičen lik, čisto moj temperament.«

Je ob številnih vlogah, ki ste jih odigrali v vaši 55 let dolgi gledališki karieri, igranje v Cvetju v jeseni vendarle nekaj posebnega?

»Zame je predvsem lažje, ker je v mojem narečju. To ti enostavno zleze pod kožo.«

Še vedno ste igralsko aktivni kot stalna članica Loškega odra, na pomoč pa radi priskočite tudi na drugih odrih ...

»V nedeljo bom na pohodu iz Poljan na Blegoš v nekaj odlomkih spet igrala Lizo. Sicer pa sploh ne razmišljam o tem, da je za menoj že tako dolga igralska doba. Z leti se ne obremenjujem. Če sem pri zdravju, za vsako novo predstavo z veseljem pridem zraven. Mogoče tudi zato, ker se z mladimi dobro razumem in mi nikoli ne dajejo občutka, da že tako dolgo igram. Kdaj mi gre kakšen stavek težko v glavo, pa kakšno besedo po polansk' usekam, zagotovo pa se vsake nove vloge lotim z vso resnostjo. To se od nas, ljubiteljskih igralcev, tudi pričakuje.«