Damijan Perne je velik ljubitelj gledališča – kot gledalec in ljubiteljski igralec. / Foto: Tina Dokl

Podoben Janezu, igra Boštjana

Po knjigi in filmu je Cvetje v jeseni postalo uspešnica še v obliki muzikala. V odličnem igralsko-pevskem ansamblu Metinega očeta Boštjana igra Kranjčan Damijan Perne.

»Brada, kakršno nosim, je res bolj podobna tisti, ki jo ima v filmu Janez (Polde Bibič), vendar je bila bolj kot brada za vlogo Janeza v muzikalu pomembna pevska prezenca, ha, ha.«

Kaj vas je pred tremi leti »speljalo« na avdicijo za muzikal Cvetje v jeseni? Ste si po veliki filmski uspešnici, ki jo gre šteti med deset kultnih slovenskih filmov, sploh lahko predstavljali muzikal?

»Če sem povsem iskren, sploh nisem bil na avdiciji. K sodelovanju so me povabili po tem, ko sem igral v uspešnem, a premalokrat odigranem muzikalu Uscana vas. To je kontroverzni muzikal, ki smo ga na oder postavili v Šentjakobskem gledališču. V tej predstavi sem igral glavnega negativca Frayerja. Pri tem muzikalu sem prvič sodeloval z odličnim dirigentom Simonom Dvoržakom, ki je dirigentsko palico prevzel tudi v predstavi Cvetje v jeseni.«

Vaš lik moža srednjih let z bradico je kot nalašč bodisi za urejenega meščana bodisi za nekoliko robatega gruntarja iz Poljanskih hribov?

»K predstavi sem bil povabljen za vlogo očeta Boštjana kot alternacija (vse večje vloge so bile postavljene v alternaciji) z Marjanom Buničem. Brada, kakršno nosim, je res bolj podobna tisti, ki jo ima v filmu Janez (Polde Bibič), vendar je bila bolj kot brada za vlogo Janeza v muzikalu pomembna pevska prezenca, ha, ha.«

Kako se kot Metin oče Boštjan spominjate snovanja muzikala? Sta bili veličina in prepoznavnost zgodbe med Slovenci za nastopajoče breme ali prednost?

»Zagotovo smo vsi, ki smo se projekta lotili, to naredili z velikim spoštovanjem do literarnega dela. Cvetje v jeseni ni le izvrstno literarno delo, pač pa tudi kultni film in kot tak poustvarjalcem nalaga ogromno odgovornost. Zato pa je bil občutek ponosa po prvih uspešnih nastopih toliko slajši.«

Gre za mešano ekipo pevcev in igralcev. Sami ste v prvi vrsti igralec, čeprav vam tudi glas dobro služi. Je to, da Boštjan poje nekaj manj, vendarle olajševalna okoliščina?

»Vloga Boštjana je morda na videz res bolj igralska kot pevska, pa vseeno zahteva precej pevskega znanja, ki sem ga v času postavljanja predstave pilil pri odlični učiteljici petja in operni pevki Željki Predojević. Ona je bdela nad vsemi igralci ves čas nastajanja muzikala. Boštjan je baritonska vloga in sam sem imel na začetku s tem kar nekaj težav, saj običajno pojem tenor. Seveda pa v predstavi ne pojem le Boštjanovih solističnih part, pač pa vsi igralci pojemo tudi zborovske dele. Petja je torej kar precej.«

Sami ste tudi sicer velik ljubitelj gledališča, v Kranju tako rekoč ne zamudite premiere v Prešernovem gledališču, prav tako v Ljubljanski drami SNG. Igrate v gledaliških igrah, za vami je zagotovo vaša najbolj prepoznavna vloga gospoda Smitha v nadaljevanki TV Dober dan ... Kako je tako resen igralski angažma lahko zdravniku psihiatru zgolj hobi?

»Gledališče imam v krvi. Igram, kar pomnim, od osnovne šole dalje prek Gledališča čez cesto, gledališča Ante portas, zadnja leta pa Šentjakobskega gledališča in tudi v več samostojnih projektih. Ob tolikih predstavah, ki jih igram, je že težko govoriti o hobiju. Je pa res, da mi oder predstavlja odličen način sprostitve in nekakšen filter, ki ga ob kar zahtevnem poklicu še kako potrebujem. Še dobro, da lahko ti dve področji uskladim. Le prostega časa za kaj drugega ostane bolj malo.«