Čez Dolge stene proti Grintovcu; zelena trava in skale / Foto: Jelena Justin

V izogib običajni poti

Grintovec čez Dolge stene (2558 m) – »Skrita pot« na Grintovec v izogib Strehi in jeklenicam. Mogočnost gore doživimo z dotikom njegove gole skale.

Grintovec, najvišja gora Kamniško-Savinjskih Alp, je iz doline videti skoraj nedostopen. No, če rečem rahlo simbolično. Prek njegove Strehe vodi do vrha množično obiskana, v kopnih razmerah dokaj enostavna pot, ki pozimi sicer lahko pokaže zobe. Tokratni poletni vzpon bomo na prvaka opravili čez Dolge stene, prek katerih je sicer nekoč potekala tudi markirana pot. Vzpon je bistveno zahtevnejši kot tisti čez Streho, tako orientacijsko kot tehnično. Spodnji del je neoznačena pot, zgornji del je zelo zahtevno brezpotje, ki mu pomagajo možici.

Izhodišče vzpona je kmetija Suhadolnik v Kokri. Do Kokrskega sedla oz. Cojzove koče se povzpnemo čez Taško. Čaka nas približno dve uri vzpona. S sedla nadaljujemo proti Grintovcu, nato pa pri smerokazu skrenemo desno proti Skuti. Nadaljujemo do t. i. Malih vratc (1970 m). Tik pred preduhom zavijemo levo na neoznačeno stezico, ki se zložno vzpenja po travnatem pobočju. Sem in tja bomo morda celo opazili kakšno obledelo markacijo izpred davnih časov. Smer vzpona je v tem travnatem delu več kot očitna. Ko prehodimo prvi del Dolgih sten, se nam pokaže Grintovec, povsem drugačna podoba, kot smo je vajeni. Na desni se svet vertikalno spušča na Velike pode, pod katerimi opazimo Bivak pod Grintovcem. Vse bolj se približujemo vršnemu skalnatemu delu poti, ki je tehnično najzahtevnejši del poti. Čelada je obvezna, saj se bomo gibali po krušljivem svetu, ravno tako trden korak. Začetni vstop je po široki, zagruščeni grapi, ki nas vodi proti grebenu. V spodnjem delu se gibljemo po desni ob skalah, nato pa sledi del grušča, kjer je potrebna previdnost, zlasti če je kdo za nami. Zavijemo levo, še bolj proti grebenu in ta grapa nas pripelje na greben, kjer naletimo na možica. Od tukaj dalje sledimo možicem. Bolj se držimo strogega grebena, težji je vzpon, saj lahko naletimo tudi na alpinistično dvojko. Sledimo možicem in nekako ves čas napredujemo rahlo levo od grebena. Napredujemo s pomočjo rok, skala je odlična, svet, po katerem hodimo, pa zagruščen in nevaren za zdrs. Z malce občutka za orientacijo vidimo logično pot, ki nas vodi proti vrhu Strehe, kjer dosežemo markirano pot nekaj deset metrov pod vrhom Grintovca.

Grintovec nagradi s čudovitim razgledom v samo osrčje Kamniško-Savinjskih Alp; prek grebena Dolgega hrbta in prek Štruce pridemo do Skute, spodaj so Veliki podi, apnenčasta gorska puščava, tik od Grintovcu je ranjena in krušljiva dama Kočna, pred nami na jugu pa Kalška gora s Kalškim grebenom. Na zahodu je greben Košute in vsi ostali okoliški vrhovi. Veličasten vzpon na veličastno goro. Vzpon za trajen spomin!

Možnosti za sestop je več, a predlagam, da sestopimo kar čez Streho do Cojzove koče, od tam pa nazaj do Suhadolnika, kjer nas čaka jekleni konjiček. Moram priznati, da sem pred časom prvič sestopala po stari lovski poti, ki se izogne Taške. A tudi ta pot ni ravno povsem enostavna, zato previdno, predvsem ker je za nami že dolga tura in smo utrujeni.

Nadmorska višina: 2558 m
Višinska razlika: 1657 m
Trajanje: 9 ur
Zahtevnost: 5 / 5