Banane imajo tudi nalepko

Zbiraš nalepke od banan? Ne, to ni zgolj vprašanje, ampak je morda namig, zagotovo pa naslov nenavadne razstave, ki bo naslednjih štirinajst dni na ogled v galeriji Mahlerca v Layerjevi hiši. Na ogled je natanko 1432 nalepk z banan, ki jih je v osmih letih zbral grafični oblikovalec Jernej Kejžar iz Kranja.

Kranj – V nežnem zatonu poletja je najmanjša galerija v mestu dovolj velika za več kot 1400 različnih malih nalepk, ki jih sicer najdemo na, kdo bi vedel po kakšnem ključu izbranih, nekaterih bananah, kadar si jih kupimo v katerikoli trgovini s sadnim oddelkom. Pomenljiv naslov razstave hkrati pa vprašanje njenega avtorja se glasi Zbiraš nalepke od banan? Ko Jernej Kejžar odgovori pritrdilno, ja, mu sicer nekoliko presenečeni, a v pozitivnem duhu, odgovorimo: »Super!« In prav v velik napis Super je Jernej, vešč grafični oblikovalec, ki se je v preteklosti že dvakrat zmagal na natečajih Banke Slovenije za priložnostne kovance, z letošnjim letom pa je postal tudi asistent na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, razstavil celotno njegovo zbirko nalepk. Razvrščal jih je po na njih prevladujočih barvnih odtenkih – od modre in zelene do rdeče in bele.

Kje se razstava pravzaprav začne? »Seveda se spominjam prvih nalepk v zbirki. Bilo je v mojih gimnazijskih letih, ko sem si prvih sedem nalepk zalepil v zvezek in je vsaka izmed njih bila drugačna. Še zdaj jih imam. Po letu, dveh, ne vem natančno, sem se v nekem trenutku odločil, da jih bom začel zbirati. Odlična ideja, zagotovo bom prvi na svetu, sem pomislil,« se spominja Jernej Kejžar, ki je kmalu ugotovil, da to seveda ne drži, saj je z nekaj kliki na internetu odkril celo skupnost zbiralcev nalepk od banan. »Na spletu sem našel nekega Nemca, ki je zbiratelj nalepk tako z banan kot drugega sadja in zelenjave. Več kot šestdeset tisoč kosov jih ima. Javil sem se na kontakt in me sprva ni resno jemal, ko sem povedal, da sem iz Slovenije in začenjam z zbirko, pa mi je za začetek poslal dvajset nalepk. Kasneje sva veliko menjala, običajno mi je za mojih pet poslal dvajset svojih.«

Kot je ob razstavi povedala vodja galerijske dejavnosti v Layerjevi hiši Zala Vidali, pri tem ne moremo mimo kulturnega fenomena zbirateljstva, ki je sled neke dobe, ki je morda ni več. »Znamke, kovanci, prtički, starine, še posebej so cenjeni izdelki z napako, ki postanejo unikatni, vse to, se zdi, je v današnjem fragmentiranem svetu odveč. Zbirateljstvo je obsesija, je kopičenje in je čudaško. Tega nihče več ne počne! In prav zato je strast Jerneja Kejžarja toliko bolj eksotična, inovativna in zabavna. Kot oblikovalska dela pa so nalepke z banan prava banalizacija visoko cenjene branže oblikovanja in uporabnih umetnosti.« Prav to je tisto, kar Kejžarja poleg vseh možnih barv in oblik pri nalepkah tudi najbolj privlači. »Kot oblikovalec dobro poznam določena pravila pri oblikovanju, zato hitro prepoznam slabe izdelke. Večina jih je slabo narejenih, nekatere so prav smešne, zato so mi še toliko bolj zanimive,« pove aktualni zbiralec, ki nima svoje najljubše nalepke, v zbirko pa jih shranjuje podobno, kot se to počne z znamkami.

»Preden gredo znamke v album, je načeloma pri vsaki treba z bencinom odstraniti lepilo, da z leti papir ne bi porumenel. Potem jih v visoki resoluciji skeniram, obdelam z digitalnimi orodji, primerno obrežem in uvrstim na spletno stran banane.si, ki sem jo pripravil prav za ta namen. Tu vodim skrbno evidenco, zapišem podjetje, državo, velikost nalepke, material, večina nalepk je iz papirja, nekatere so tudi plastične.« Nalepke lahko povedo različne podrobnosti od uvoznika, s katere države in farme so banane, do tega, kakšne vrste so, ali so ekološko pridelane in podobno. Najbolj znana blagovna znamka tudi pri nas je zagotovo Chiquita, velik novodobni uvoznik, menda po velikosti tretji v Evropi pa je Izet Rastoder s svojo znamko Derby – na razstavi zori tudi deset kilogramov njegovih banan. »Samo znamke Chiquita imam vsaj tristo različnih nalepk. V Evropo največ banan pride iz Ekvadorja, med proizvajalci pa je ta šele peti. Daleč spredaj sta Indija in Kitajska. Zanimivo, da tam nalepk na bananah tako rekoč ni. Vse to so podatki, ki jih je Jernej Kejžar dodal k razstavi, zamislil pa si je tudi videoinstalacijo, tako imenovano napredno 3D-animacijo, ki jo je izdelala Poljakinja Anika Dziewior Pavlin.

Z razstavo pa želi užitke zbiranja deliti tudi z obiskovalci, k čemur nas spodbuja v Banana-zinu, nekakšnem razstavnem katalogu, kjer v stripu predstavi, kako je videti zbiranje nalepk z banan, in da navodila za podpornike njegove zbirke. V nadaljevanju nam ponudi nekaj ugankarskih užitkov v iskanju razlik med podobnimi nalepkami, ne manjka pa tudi pobarvanka. Jernej zase pravi, da je še vedno bolj pasiven zbiratelj, nekateri prijatelji pa že imajo v podzavesti, da v trgovini najprej pogledajo banane. Poleg njega sta menda še dva zbiralca v Ljubljani. »Bolj kot močan je ta moj hobi iskren, saj ne gre za zbiranje nečesa, da bi s tem zaslužil. Mogoče je celotna zbirka vredna kakih trideset evrov,« še doda Jernej Kejžar, ki nalepke z banan zbira zato, ker je to – super!