Christopher Clark, Mesečniki, prevedla Jolanda Blokar, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2017, 638 strani

Mesečniki

»Vedeli so, toda ali so tudi čutili? To je morda ena od razlik, ki jih opazimo med leti pred 1914 in po 1945. V 50. in 60. letih 20. stoletja so politiki in javnost nagonsko dojemali pomen jedrske vojne – podoba gobastih oblakov nad Hirošimo in Nagasakijem se je zasidrala v more običajnih ljudi. Posledično se največja oboroževalna tekma v človeški zgodovini med velesilama ni sprevrgla v jedrsko vojno. Pred letom 1914 je bilo drugače. Številni državniki so v upanju na kratko vojno in iz strahu pred dolgo izključevali drug drugega, zato niso imeli pravega vpogleda v tveganje. Marca 1913 je novinar Figaroja poročal o nizu predavanj, ki so jih imeli v Parizu vodilni francoski strokovnjaki za vojaško medicino. Med govorniki je bil tudi profesor Jacques-Ambroise Monprofit, ki se je malo prej vrnil s posebne misije v vojaških bolnišnicah v Grčiji in Srbiji, kjer je pomagal uvesti boljše standarde vojaške kirurgije. Monprofit je opazil, da rane, ki jih povzročajo francoski topovi (balkanskim državam so jih prodali pred izbruhom prve balkanske vojne) niso le številnejše, temveč tudi grozljive – polomljene kosti, raztrgano tkivo, zdrobljene prsi in lobanje. Trpljenje takih ranjencev je bilo tako grozovito, da je eden od uglednih strokovnjakov za vojaško kirurgijo, profesor Antoine Depage, predlagal mednarodni embargo na uporabo takega orožja v bitkah. ''Razumemo velikodušne motive za njegov predlog'', je pripomnil novinar, ''toda če bomo nekega dne na bojišču številčno prešibki, je prav, da naši sovražniki vedo, da imamo orožje, ki se ga je treba bati ...'' Članek se je končal z izjavo, da bi si morala Francija čestitati za izjemno moč svojega orožja in dejstvo, da ima ''zdravstveno organizacijo, ki jo lahko z gotovostjo opišemo kot čudežno''. V predvojni Evropi najdemo take površne odzive povsod, kamor se ozremo. V tem pogledu so bili vsi vpleteni v dogajanje leta 1914 mesečniki, gledali so, ne da bi videli, tlačile so jih more, pa vendar so ostali slepi za resničnost grozot, ki jih bodo kmalu prinesli svetu.« (Str. 531)

Teče četrto od petih let, v katerih se ob stoti obletnici spominjamo prve svetovne vojne. In tu imamo odlično knjigo, ki razloži, »kako je Evropa leta 1914 zabredla v vojno« (podnaslov). Preseneča nas neverjetna »mesečnost« vodilnih politikov in vojskovodij pred 1914. Ravnali so, kot bi jih nosila luna. Ko je vojna izbruhnila, pa tako in tako niso imeli več vpliva na tragedijo, ki je postala neobvladljiva. Z Mesečniki bolje razumemo, kaj se je takrat dogajalo.