Izumitelj človeških norosti

Roman Deset prisrčnih trmoglavk med slovenskimi bralci zelo priljubljenega finskega avtorja Arta Paasilinne je že enajsta njegova v slovenščino prevedena knjiga. Simpatičen šestdesetletnik tokrat osrečuje finske ženske.

Kranj – Premožni lastnik uspešnega podjetja Rauno Rämekorpi je ob praznovanju svoje šestdesetletnice prejel obilo cvetja in daril. Ker ima njegova žena astmo in je na rože alergična, jih je moral spraviti iz hiše. Kleni moški v odlični formi je pomislil, zakaj bi jih odpeljal na deponijo, če pa z njimi lahko razveseli nekaj dam, ki jih pozna. Tudi če jih ne, je to mar problem? Kapitalist s sicer precej socialističnimi nazori potrebuje le še taksista, ki mu bo pomagal cvetje razvažati. Seveda je to Seppo Sorjonen, edini izmed pisateljevih junakov, za katerega se nam zdi, da je z obema nogama trdno na zemlji, in se med drugim pojavi tudi v romanu Očarljiv skupinski samomor, v romanu Na lovu za spomini pa po finskem podeželju vozi upokojenega geodeta, ki ima časa na pretek, le sem in tja ga zapusti spomin. Ko sedeta v avto, poln šopkov, šampanjca, kaviarja in drugih dobrot, se začne zgodba, v kateri ne manjka značilnega Paasilinnovega obešenjaškega humorja, nemogočih dogodkov, iskrivih domislic ter modrovanj o preteklosti in prihodnosti. Sedanjost je v njegovih romanih tako ali tako vselej očarljiva.

Vse dosedanje romane Arta Paasilinne, ki je svojo poklicno pot začel kot novinar, kasneje pa se je povsem posvetil pisateljevanju in danes velja za enega najbolj prevajanih finskih avtorjev (po njegovih romanih so posneli tudi nekaj filmov), je v slovenščino prevedla Jelka Ovaska, ki je več let živela na Finskem. Deset prisrčnih trmoglavk je prvi roman, ki je preveden iz nemščine, delo pa je uspešno opravil Brane Čop. Finec se pri nas pojavi z romanom Rešitelj Surunen (leta 1989), sledijo pa Srečni človek (2001), Tuleči mlinar (2005), Zajčje leto (2006), Očarljivi skupinski samomor (2006), Dedu za petami (2006), Gozd obešenih lisic (2007), Župnikov zverinski služabnik (2009), Prikupna struparka (2012), Na lovu za spomini (2014) – vse do aktualnega. Prvi je izšel pri Prešernovi družbi, Zajčje leto pri Cankarjevi založbi, vsi drugi pri Mladinski knjigi.

V Paasilinnovih romanih se vedno nekam potuje, mogoče beži, po finsko se veliko pije, pogosto so glavni junaki upokojenci, dedki in babice, ki so samosvoji in običajno v konfliktih s svojimi potomci. Med liki ne manjka nekdanjih državnih uslužbencev in oficirjev s spomini na drugo svetovno vojno in Ruse, ki se ukvarjajo s prav nemogočimi stvarmi, kot je recimo met kopja v višino – kar na primer počne župnik, ki mu farani za petdeseti rojstni dan kupijo medveda. Skupina ljudi se naveliča življenja in se prek oglasa zbere v zabavljaško družbo, ki z avtobusom oddrvi na počitnice na Portugalsko. Pisatelj si izmišlja skoraj nemogoče stvari – v uvodu omenjenega romana recimo ugotavlja, da žerjavi, če bi jim narava dala majhne nožice, s katerimi bi se lahko podili po drevju in tako lažje prišli do hrane, jeseni sploh ne bi več imeli potrebe leteti na jug.

Sicer v zgodbah ne manjka mrtvih, v Prikupni struparki jih babica pospravi kar nekaj, seveda v samoobrambi, spet drugič kmet, ki je sit države in oblasti, razstreli svojo kmetijo, včasih tudi kakšna gospa, ki izdeluje odlične slaščice, konča na električnem daljnovodu. A kljub temu so romani Arta Paasilinne neizmeren vir vedrine. V njih je življenje vedno lepo, pisano na dušo posamezniku, če je le ta pozitiven lik, hudobcev avtorju ni nikoli žal. V njegovih romanih vedno velja neka pravičnost in zato jih imamo Slovenci najbrž tako radi.