V Macesnovcu ni Slovencev
Znani so prvi rezultati nedavnega izkopa prikritega grobišča Macesnovec v Kamniški Bistrici, kjer naj bi bili takoj po vojni ustreljeni in pokopani hrvaški vojaki. Kaj vse nam ob takšnih izkopih lahko povedo okostja, nam je zaupala fizična oz. »skeletna« antropologinja Petra Leben Seljak iz Žirov.
Kamniška Bistrica – V dolini Kamniške Bistrice je evidentiranih več prikritih povojnih grobišč – potrjena so vsaj štiri, in sicer Kopišče 1 in 2, Dolski plac ter Macesnovec, kjer so bile pred leti opravljene tudi sondažne raziskave.
Medtem ko je bilo za večino omenjenih ugotovljeno, da so v grobiščih pokopani Črnogorci (ti so že pred leti sporočili, da izkopa skelet ne želijo, saj se svojcev lahko spominjajo v Parku spomina in opomina, ki so ga na Kopiščih uredili pred dvema letoma), se je med Kamničani vrsto let predvidevalo, da so v grobišču Macesnovec svoje življenje sklenili slovenski domobranci, zato si številni zelo prizadevajo, da bi žrtve identificirali in okostja predali svojcem. A izkop, ki so ga v Kamniški Bistrici po naročilu Komisije Vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč opravili pred slabim mesecem dni, je te domneve zavrgel.
V bližini še eno grobišče?
»Za Macesnovec se je domnevalo, da gre za slovenske domobrance, a sledili smo pričevanjem starega partizana, ki je bil po vojni zraven, ko so na tem mestu postrelili dva tovornjaka ranjenih hrvaških vojakov. V svoji izpovedi je zelo natančno opisal lokacijo in njegove besede so se potrdile v delu na terenu. Žal pa žrtve in tudi najdeni predmeti ne govorijo,« nam je povedal arheolog Draško Josipovič in dodal, da so Slovenci najverjetneje pokopani okoli sto metrov stran, kjer naj bi bilo še eno grobišče, a omenjena komisija novega izkopa na tem območju vsaj letos ne načrtuje.
Pri izkopu grobišča Macesnovec, ki je trajal štiri dni, so odkrili tudi nekaj osebnih predmetov, med drugim dve pasni sponki, dva prstana, glavnik, nekaj gumbov, žepni nož … »Je pa zanimivo, da so bile žrtve vse bose,« nam še pove Josipovič. Ker ne gre za Slovence, DNK-analize ne bodo opravili, bodo pa najdena okostja shranili v centralni kostnici v Mariboru.
Izkop je bil zelo zahteven
Izbrani izvajalci (arheologi) so iz grobišča izkopali več kot dvajset skelet, tu pa se je začelo delo za fizično antropologinjo Petro Leben Seljak, ki se z analizami človeških okostij ukvarja že več kot trideset let; od leta 2006 sodeluje tudi pri prekopih prikritih povojnih grobišč.
»V Macesnovcu je bilo pokopanih 27 žrtev. Vsi so bili moški, in to odrasli. Najmlajši je imel 19 let, večina jih je bila v zgodnjih dvajsetih letih, kakih pet pa je bilo starih od trideset do štirideset let. Bili so v dobri fizični kondiciji, patoloških sprememb, ki bi nastale pred smrtjo (kronične bolezni, poškodbe), ni bilo. Žrtve so ustrelili, večina krogel se je ustavila v mehkih tkivih (precej krogel je bilo najdenih v zemlji), na kosteh pa smo našli dve vstopni rani premera devet milimetrov na lobanji,« nam je povedala dan po opravljenih analizah in poudarila zahtevnost tokratnega izkopa. »Na razmeroma majhnem prostoru (površina štiri krat dva metra) je bilo zakopanih precejšnje število žrtev. Zmetali so jih v grobno jamo, točneje lijak, ki so ga ustvarili z miniranjem na gozdnatem pobočju. Individualizacija skeletov (v smislu, da od vsake žrtve izkopljemo celotno okostje, kot si ljudje navadno predstavljajo) v takih pogojih ni možna, z izjemo tistih okostij, ki so na vrhu. Tisti pod njimi so bili v različnih položajih nametani drug na drugega, okončine so bile prepletene, vmes so bile skale, nekatere kosti so se po smrti premaknile, vse kosti pa tudi niso bile cele. Največ, kar se je dalo storiti, je bilo to, da smo od posameznega okostja skušali najti vsaj medenico in obe stegnenici, pa še to je bilo težko. Zato sem v ''laboratoriju'' vse kosti še enkrat pregledala in preverila, ali nismo na terenu storili kakšne napake. Stegnenice so namreč pomembne za morebiten odvzem vzorcev za DNK-analizo, skupaj z medenico pa tudi za antropološko analizo.«