Zapornice varujejo ladjo
Na vodni poti med Moskvo in Sankt Petersburgom so zgradili kar šestnajst zapornic, ki uravnavajo višino vode in ladjam omogočajo plovbo.
Na valovih in jezovih Volge (3)
Drugi del vodne povezave med Moskvo in Sankt Petersburgom se začne s plovbo po 1140 kvadratnih kilometrov velikem Belem jezeru in nato po reki Kowzha, ki je začetek tako imenovanega kanala Volga–Baltik. Čeprav smo bili že v drugi polovici maja, so po vodi plavali ostanki ledu, zunaj pa je strupeno pihalo in brilo. Bili smo že visoko na severu, v višini Finske, pri severnih morjih. Še posebej, ko smo prepluli Oneško jezero, ki je z 10.000 kvadratnimi metri površine drugo največje jezero v Evropi z največjim prirastkom postrvi in lososov. Leži v ruski republiki Kareliji. Jezero je nekaj posebnega. Vanj se steka nad 50 večjih in manjših rek, iz vodne gladine pa se dviga blizu 1300 otokov. O njem in republiki Kareliji nekaj več besed kasneje. Obrnili smo se proti jugozahodu, pluli po reki Swir, ki teče iz Oneškega jezera, in od sredine popoldneva in celo noč pluli po Ladoškem jezeru. To jezero je največje na svetu. Meri 17.900 kvadratnih kilometrov (Slovenija jih meri le 4000 več), od tega otoki 457 kvadratnih kilometrov, količina vode pa dosega 838 kubičnih kilometrov! Njegova največja izmerjena globina je 230 metrov. Reka Neva je njegov »otrok«. Ladoške vode polnijo to slavno reko, ki je zadnji del plovbe do cilja, Sankt Petersburga.
Marsikdo vpraša, kako je Rusom uspelo narediti plovno to vodno pot. Ker je med novim moskovskim potniškim pristaniščem in Sankt Petersburgom skoraj 170 metrov višinske razlike, so Rusi poleg regulacije rek in kanalov zgradili 16 mogočnih železobetonskih jezov in zapornic, s katerimi uravnavajo višino vode. Najvišje zapornice dosegajo tudi deset metrov. Sistem je dejansko preprost. Vsak jez ima zapornice na vhodni in izhodni strani. Ko ladja na primer pripluje iz Moskve, jo v zapornici pričvrstijo, da je morebitni nenadni vodni val ne bi odnesel ali treščil v betonsko ograjo. Zapornice za njo zaprejo in odprejo posebne šobe, skozi katere odteka voda iz prostora, kjer je ladja. Ker zapornica za ladjo preprečuje dotok vode, se vodna gladina v zapornici niža in z njo se spušča tudi ladja. Ko doseže nivo spodnje reke, se sprednje zapornice odprejo in ladja pluje naprej. Za plovila, ki prihajajo iz nasprotne strani, pa je sistem obraten. V zapornici ladjo z dotokom vode dvignejo in ji tako omogočijo plovbo naprej. Operacija je fizično vodena in nadzorovana. Si predstavljate, kako odgovorno je delo zaporničarjev, saj gre podnevi in ponoči, še posebej med majem in oktobrom, po kanalu na desetine ladij … Oktobra običajno severnejši del poti že zamrzne in za nujne primere posredujejo ledolomilci.
(Nadaljevanje prihodnjič)