Iz Dolinarjeve kranjske zapuščine

V Galeriji Mestne hiše bo čez poletje na ogled likovno-dokumentarna razstava Lojze Dolinar. Velja za enega najbolj plodovitih slovenskih kiparjev dvajsetega stoletja.

Kranj – Le kateri Kranjčan, ne bom v zmoti, če trdim, da tudi Gorenjec, ne pozna monumentalnih javnih plastik na današnjem Slovenskem trgu v kvadratu Občina–gimnazija–Globus–narodni dom? Bronasti kipi Revolucija, kiparski kompoziciji Delavska stavka in Narodnoosvobodilni boj ter relief Začetek vstaje. Med letoma 1959–1961 jih je izdelal eden najpomembnejših slovenskih kiparjev svojega časa, nedvomno pa tudi dvajsetega stoletja, Lojze Dolinar. Rodil se je leta 1893 v Ljubljani, se med letoma 1905–1910 šolal na kiparskem oddelku Umetno-obrtne šole, kasneje se je zaradi slabih gmotnih razmer le na kratko šolal na Dunaju in v Münchnu, kjer pa je vendarle spoznal nekaj znanih kiparjev tega območja in si nabral pomembnih kiparskih izkušenj. Že v najstniških letih je kazal svoj izjemni talent, v času prve svetovne vojne pa izdelal portrete Cankarja, Župančiča, Prešerna, Gregorčiča, Trubarja in drugih. Med obema vojnama je izdelal več javnih plastik v Ljubljani, zaradi naročil pa se je preselil v Beograd, kjer se je prav tako uveljavil z monumentalnimi spomeniki in javno plastiko. Eno njegovih zadnjih monumentalnih del so prav kipi na slovenskem trgu v Kranju, kamor se je preselil po upokojitvi. Umrl je leta 1970 v Ičićih pri Opatiji.

Tokratna razstava v Mestni hiši je na neki način kiparjeva kranjska zapuščina. Na razstavi je predstavljen izbor tistih Dolinarjevih del, ki niso vključena v Galerijo Dolinar v vhodni avli in prvem nadstropju Mestne hiše, ki so tu na ogled sicer že od leta 1966. Gre za dela, ki jih je avtor takrat namenil kranjski občini. Po njegovi smrti je v kiparjevih ateljeju in hiši v Kranju, kjer je zadnja leta živel, ostala bogata dokumentacija o njegovem delu, veliko je bilo tudi fotografskega gradiva. Gorenjski muzej jo je prevzel po smrti Dolinarjeve vdove. »Dokumentacija je toliko bolj zanimiva, ker prikazuje dela, za katera danes ne vemo več, kje so oziroma niso več ohranjena. Tu so tudi dela, za katera se doslej ni vedelo, da jih je izdelal prav Dolinar,« o gradivu, iz katerega je snoval razstavo, pripoveduje avtor ddr. Damir Globočnik. Ob Dolinarjevi zadnji retrospektivni razstavi leta 1996 v Moderni galeriji v Ljubljani je na seznamu zabeleženih več kot petsto kiparskih del.

»Dolinar zagotovo velja za enega najbolj plodovitih slovenskih kiparjev v dvajsetem stoletju, z zagotovo največjim kiparskim opusom, predvsem ko gre za največja javna spomeniška naročila. Snoval je portretno, malo, spomeniško, nagrobno plastiko in akte,« nadaljuje Globočnik in dodaja, da je bil tudi odličen risar in grafik, a se je kar precej del uničilo ali porazgubilo ob selitvi, ko so mu leta 1944 Nemci zasegli njegov atelje in hišo v Beogradu. Je bil Dolinar, čeprav je le nekaj let v jeseni življenja preživel pri nas, tudi Kranjčan? Da je bil zelo močno povezan s Kranjem, pove sogovornik. »Že kot dijak je bil zelo nadarjen. Pri dvajsetih je izdelal kip Matije Gubca. Že leta 1910, ko je zaključil Umetno-obrtno šolo, je med počitnicami pomagal kiparju Ivanu Zajcu, ki je med drugim izdelal relief na grobnici Majdičev v današnjem Prešernovem gaju. Za šolsko nalogo je naredil kip žalujoče figure. Njegov učitelj Alojzij Repič ga je dal vliti v bron in ga je prodal za nagrobnik v Kranju. Eno njegovih zadnjih monumentalnih del je kip atleta nosilca olimpijske bakle na kranjskem stadionu. Lahko bi rekli, da je bil v Kranju z deli prisoten od svojega začetka pa do zadnjih del.« V Kranju in okolici je tudi sicer več Dolinarjevih javnih skulptur, poleg omenjeni še relief na OŠ Staneta Žagarja, Prešernov doprsni kip v Prešernovem gaju, spomenik na Visokem, eno njegovih zadnjih del pa je relief na Bežkovi vili.

Poleg tega prednjači tudi z javnimi skulpturami v Ljubljani, še danes stojijo plastike na različnih stavbah, na nebotičniku, kip Mojzesa na NUK-u, njegovi so doprsni kipi skladateljev oziroma ravnateljev Glasbene matice na Vegovi, maski Napoleona in Ilirije na Ilirskem stebru, tudi spomenika kralju Petru I. in Aleksandru I. Slednji je bil slovesno odkrit leta 1940 v parku Zvezda v Ljubljani, čez nekaj mesecev pa ga je porušil italijanski okupator. Bogat pa je njegov opus tudi v Beogradu in drugje po nekdanji državi. Lojze Dolinar je bil umetnik v različnih državah in sistemih. »Najbrž je neprestano delal, da je lahko toliko ustvaril. Posebno če dodamo še mnoge risbe, grafike in nešteto osnutkov kipcev, ki niso v nobeni evidenci,« dodaja Globočnik. Del njegovega bogatega opusa je prikazan tudi na tokratni razstavi, ki jo spremlja tudi ličen katalog.