Končno dopust

Tudi srednješolski učitelji bomo sedaj nastopili dopust. Ne moremo govoriti o počitnicah, ker tudi mi skrbno beležimo minute in ure in vse dodatno delo, ki ga opravljamo, da smo v času, ko ni pouka, večinoma lahko doma. Večinoma, ker so otroci prinesli spričevala že 23. junija, jaz pa bom nastopila dopust 11. julija in se v šolo vrnila 16. avgusta. Včasih so rekli: pozimi bom zidar in poleti učitelj, pa bom lahko večino leta na dopustu. Pa se vse spreminja, zidarji tudi pozimi gradijo in učitelji le nismo kar ves čas doma. Največ dopusta imajo učitelji v glasbenih šolah, ti so doma debelih osem tednov, učitelji v osnovnih šolah sedem in mi v srednjih šolah šest tednov. Zavedam se, da je to privilegij in da večina ljudi preživi dopust v 14 dnevih v enem kosu, potem pa če imajo srečo, še en teden v celem ali ga razpotegnejo v podaljšane konce tednov. Le malokdo vidi tudi drugo plat zgodbe, da učitelj v glasbeni šoli dela vse življenje le popoldne in ima nastope vedno zvečer, da popravljamo in sestavljamo kontrolne naloge in imamo priprave običajno zvečer in ponoči. Da učitelj lahko mladostnika ponese v nebesa, če ga pohvali ali odkrije pri njem talente, ali pa ga zatolče, če mu ves čas pripoveduje, da iz njega nič ne bo. Kakšna sreča, da lahko poklic in delo izbira vsak sam, potem pa je že tako, da moramo od vsakega poklica in dela vzeti oboje, skorjo in sredico. Kako bi bilo hudo, če bi ves čas jedli le sredico in nikoli ne občutili skorje ali bi si lomili zobe le ob skorji. In kaj sedaj? Najprej globoko diham. Ravno smo v župniji zaključili z oratorijem. Veliko navdušenje in veselje. Veliko ljudi je pomagalo z delom ali materialom. Delo vedno poveže skupnost, pa naj bo kakršnakoli že. Treba se je usklajevati, potrpeti, stvar opraviti. Ko vidiš zadovoljne udeležence – povečini otroke med šestih in trinajstim letom starosti, sijoče animatorje, ki so se pripravljali na ta podvig že od pomladi, in pomirjene starše, ki so veseli, ker njihovi otroci žarijo od veselja in navdušenja, potem ima dejavnost smisel in je namen dosežen. Doma bomo najprej pospravili hišo in pobelili nekaj sob. Nikoli več ne bomo belili cele hiše naenkrat, je preveč naporno. Otroci navajajo, da bi radi osvojili višje gore, moramo na Grintavec in Kočno, pa na vrh Zaplate, morda še kam. S kolesi se bomo podali na Slovaško v Tatre. Lani smo bili tako navdušeni nad Šumavo na južnem Češkem, da gremo letos pogledat, kako uspeva turizem razvijati Slovakom v Tatrah. Letos bomo zopet lahko uporabili hišo v Izoli, torej bomo raziskovali miniaturne oaze v Strunjanskem krajinskem parku in na obali Tržaškega zaliva. Dolgo časa že to počnem in zdi se, da vsako leto odkrijem nove bisere. Ne vem, kako je to. Morda z leti človek v več stvareh vidi bisere …