Arheologa ddr. Verena Vidrih Perko in dr. Rafko Učakar spodbujata razpravo o kamniški dediščini.

Razprava o kamniški dediščini

V kamniški knjižnici je prejšnji teden potekal pogovor o kulturni dediščini.

Kamnik – V Kamniku od nedavnega deluje Civilna iniciativa za kulturno dediščino Kamnika, katere ustanovitev so spodbudila aktualna dela v mestnem jedru, pri katerih so nedavno naleteli tudi na ostanke severnega mestnega obzidja, ter obnova Malega gradu. Pobudo sta dala arheologa, Kamničana ddr. Verena Vidrih Perko ter dr. Rafko Urankar, ki menita, da si Kamnik zasluži pozornejšo obravnavo kulturne dediščine, ki je izrednega pomena tudi za identiteto in prihodnost Kamničanov. A stroka je brez moči, če nima javne podpore, zato sta na temo kulturne dediščine organizirala pogovorni večer, ki so se ga udeležili predstavniki stroke, med drugim tudi dr. Milan Sagadin, arheolog, ki sodeluje tako pri obnovi Malega gradu kot tudi arheoloških delih ob najdbi ostankov obzidja, ter drugi predstavniki zainteresirane kamniške javnosti.

Prav s tem, da o svoji kulturni dediščini zbudimo zanimanje javnosti, lahko spodbudimo tudi lokalno oblast, da se zavzame za drugačno obravnavo Kamnika.

»Če ljudem ni mar za dediščino, potem ni mar niti politikom. Tudi stroka je nemočna, če nima podpore javnosti,« je dodal Rafko Urankar.

Kot je povedal Sagadin, Kamnik za razliko od pomembnih arheoloških središč, kakršna sta Kranj ali Celje, ne spada med slovenske arheološke spomenike, a bi po mnenju Vidrih Perkove moral, saj pri nas mest s takšno dediščino, kot jo ima Kamnik, vendarle ni veliko, za Kamničane pa je seveda nenadomestljivo. »Kamničani imajo samo en Kamnik,« pravi Vidrih Perkova.

Ob tem pa so se v zanimivem in konstruktivnem pogovoru zastavljala tudi vprašanja, kako kulturno dediščino primerno zaščititi in predstaviti na koristen in primeren način, ki bi zbudil tudi širše zanimanje meščanov in turistov, ki obiščejo mesto. Prvi korak k temu je gotovo, da jo se jo zavedamo in jo znamo ceniti tudi sami, saj – kot sta gostitelja zapisala že v vabilu – medtem ko občudujemo dediščino tujih mest, prevečkrat pozabljamo na svojo lastno zapuščino. Drugi korak pa je, da se potenciala dediščine zavedo tudi lokalne oblasti in država, ki ohranjanje kulturnih spomenikov prevečkrat prelaga na pleča lastnikov.