Luka Novak in Valentina Smej Novak, Hrana, taka, kot je, Totaliteta, Ljubljana, 2017, 352 strani

Hrana, taka, kot je

»Hrana je tu zato, da se od nje najemo in da nam, okolju in gospodarstvu tudi na dolgi rok čim bolje dene. Ljudje se moramo zavedati, da vsega ni moč pojesti: tako kot ni moč požreti vse pameti tega sveta, tudi ni moč okusiti vseh njegovih specialitet. In tudi ni nobene potrebe. Na dan pojemo samo eno kosilo, ki naj bo uravnoteženo. Ne obstajajo zdrava ali nezdrava živila: obstaja samo zdrava in nezdrava prehrana, ki je celota vsega, kar se znajde na krožniku. S kosilom ne jemo niti čudežev niti razsvetljenja, še najmanj pa ne statusnih simbolov. Pravzaprav nama gre to slednje sploh na živce. Zato želiva, da bi bila ta kuharica uporabna: vsi recepti v njej so temeljito prekuhani in skušajo biti napisani uporabniku čim bolj prijazno: ponekod natančno osvetlijo in razložijo postopke, drugje pa je dovolj preprosta formula. Hrana v knjigi ni niti pošminkana niti stilirana – taka, kot je, na krožniku, v svetlobi pomladnega jutra ali somraku zimskega popoldneva. Hrana premore dvojno lepoto: tako kot je lep popoln oranžen korenček, je lep tudi grd in zgrbančen. No, to. / Naj bo zabavna: zato sva jo nadgradila tudi z zgodbami, podatki in ilustracijami, saj verjameva v moč in pomembnost kulturnega in zgodovinskega konteksta hrane. Naj bo poučna. No, prav, vsaj malo. Naj bo spontana. Uspeh vsake jedi je v praksi, pa tudi v nonšalanci. Uspeh se skriva v tisti nepopolnosti, ki iz obeda naredi obred. Količine v receptih so mišljene za štiri zmerne jedce; priredite jih glede na potrebe in zasedenost omizja, pri sladicah in testih pa se le držite količin. Pa še eno reč prosiva: ne mečite stran. Porabite vse, do konca, če pa kaj ostane, reciklirajte naslednji dan.« (Iz predgovora)

Še ena kuharica. Koliko jih že imamo!? In zdaj nas je doletelo, da jih pišejo tudi intelektualci, ne le »navadne« kuharice. Pardon: mar ni bil Valentin Vodnik, eden prvih slovenskih intelektualcev novejše dobe, tudi avtor Kuharskih bukev (1799). Avtorja te knjige javnost pozna po njunem kuhanju na televiziji, mnogi pa že od prej, po njunih avtorskih in založniških podvigih. Ob tem se spomnim na Valentininega očeta Štefana Smeja, bila sva sošolca na filozofiji in se med pavzami dostikrat kaj pogovorila; pozneje ga nisem nikoli več srečal, vem pa, da je postal eden najbolj dejavnih in prepoznavnih prekmurskih intelektualcev … Berem: »Kuharica predstavlja prerez sodobne svetovne kuharije … 150 preizkušenih receptov …« Že mogoče, a kot filozof moram najprej podvomiti. Pritrdim šele, ko poskusim.