Stane Grandljič se je na drugi razstavi predstavil z živalskim svetom. / Foto: Maja Bertoncelj

Stane, prvi barkač

Stane Grandljič je tisti, ki je v Skupnost Barka v Zbiljah, ki letos praznuje dvajset let, prišel kot prvi. V kraju je tudi najbolj znan, največkrat pa ga boste srečali s fotoaparatom v rokah. Imel je že dve razstavi, pripravlja se na tretjo.

Fotografija ni edino področje, ki ga zanima. V Društvu Sožitje redno balina, igra pa tudi lajno. Ponosen je na izdelke, ki jih naredi v lesni delavnici.

Skupnost Barka v Zbiljah letos praznuje dvajset let. Na njej plujejo osebe z motnjami v duševnem razvoju, njihovi spremljevalci in številni prostovoljci. Vpeti so v dogajanje v lokalno skupnost in so zelo lepo sprejeti.

Pred dvajsetimi leti so se vselili v prvo hišo v Zbiljah, ki jo sedaj imenujejo Sončna hiša. Ko je postala premajhna, so odprli drugo, Mavrično hišo, njihova velika pridobitev so delavnice, ki so jih pred leti odprli s pomočjo velike donacije njihovih prijateljev iz Nemčije. Najbolj poznan med barkači je Stane Grandljič, ki bo letos dopolnil 47 let. Je prvi varovanec slovenske Skupnosti Barka in je tako v Zbiljah že dvajset let. Stane sicer prihaja iz Ljubljane. Domov se še rad vrne. Ima tudi sestro in dve nečakinji. Kot pravi, sta že preveliki, da bi potrebovali njegovo varstvo, mu je pa tudi to včasih bilo v veselje. Srečujemo ga na številnih prireditvah po občini Medvode, kjer ima občasno tudi vlogo nastopajočega. Njegov najbolj zvesti spremljevalec je fotoaparat. Pred prihodom v Zbilje se je v Centru Janeza Levca tudi umetniško udejstvoval. Rad ima naravo in v njej išče navdih.

»Biti barkač pomeni, da si dobre volje, radi rečemo kakšno lepo besedo. Tukaj mi je zelo všeč. Vstajamo kar zgodaj, čez dan delamo, jaz v lesni delavnici, se imamo fino, zvečer pa v posteljo,« na kratko opiše svoj dan. In tudi takrat ga spremlja fotoaparat. »Fotoaparat je ob meni skorajda 24 ur. Ponoči je na omarici ob postelji, saj polnim baterijo,« nam je nasmejan povedal ob šestih fotografijah, ki jih je imel od 6. do 20. junija razstavljene v Knjižnici Medvode, od 2. julija pa bodo na ogled v Mestni knjižnici Ljubljana. Fotoaparat v roke vzame že zjutraj in se navsezgodaj odpravi ob bližnje Zbiljsko jezero. »To je pravi čas za dober posnetek in z Zbiljskega jezera je tudi labod, ki smo ga izbrali za razstavo,« je dejal. To je bila njegova druga razstava. Poleg laboda je izmed fotografij na temo živalskega sveta izbral še dve z jeleni, veverico, konja in mačko. Prvo razstavo je imel na temo rož, pred vrati pa je že tretja. »Za vsako razstavo sem dobil veliko čestitk in ponosen sem nase. Sedaj se posvečam kozolcem. Razstavo bova imela skupaj s Slavkom iz Barke, ki slika,« je napovedal Stane in dodal, da je z mislimi že pri naslednji tematiki: »Rad bi fotografiral mestne in stare hiše. Boli me, ko vidim, kako se nekatere hiše podirajo, tako kot kozolci.« Preden se odloči za razstavo, dlje časa fotografira na določeno tematiko. »Po tem sledi izbor fotografij, pri čemer mi pomaga tudi mentor Janez Pelko, s katerim že dolgo časa sodelujeva. Marsikaj mi svetuje in me nauči,« pove Stane, ki ima veliko prijateljev tudi zunaj Skupnosti Barka. Fotografija sploh ni edino področje, ki ga zanima. V Društvu Sožitje redno balina, igra pa tudi lajno. Ponosen je na izdelke, ki jih naredi v lesni delavnici. »Izdelujemo različno pohištvo pa tudi dodatke, kot je na primer lesena kravata,« je povedal.

Skupnost Barka je za darilo za dvajseti rojstni dan dobila novo kombinirano vozilo, kaj pa si želi Stane? »Nov fotoaparat bi mi prav prišel. Počasi bo sedanjega treba zamenjati,« je še dejal. Kot poudarjajo spremljevalci in prostovoljci Barke, jim osebe z motnjami v razvoju vsak dan kaj podarijo: »V skupnosti vsak dan znova izkušamo, da nas ljudje z motnjo v duševnem razvoju vabijo v pristne medsebojne odnose: preprosto druženje in vzajemno prijateljstvo sta tisto, kar si najbolj želijo in potrebujejo. Ko se odzovemo njihovemu klicu, vedno znova presenečeni ugotavljamo, da smo obdarovani mi sami. Skupaj odkrivamo veselje v malih stvareh in se učimo sprejemati tudi svoje meje in rane. Skupno življenje postane šola življenja, vir upanja in veselja za nas in za svet okrog nas.« Želijo si, da bi bili tudi v prihodnje tako dobro sprejeti v kraju in da bi njihova barka plula še mnogo let – in Stane na njej.