Pred dvorano v Novi vasi na Blokah. V dvorani obiskovalce najprej pozdravi s stropa viseča jeklena konstrukcija bloškega smučarja, delo domačina Božidarja Strmana - Miša.

Bloški smučar

Izletniki Gorenjskega glasa smo se odpravili v najhladnejši kraj v Sloveniji Babno Polje. Obiskali smo deželo ostrnic, pobliže spoznali bloškega človeka in smučarja ter prisluhnili zgodbi o Rihtarjevih.

V Ljubljani se nam je pridružila turistična vodnica Ale­nka Veber - Rihtarjeva. Ob zanimivih zgodbah iz življenja njenih prednikov in tudi svojega so ure hitro minevale.

Izlet bi lahko poimenovali tudi Po poti notranjskih gradov ali Ob reki sedmerih imen, ki jo večina pozna le pod imenom Ljubljanica; morda celo kaj na temo lip, saj smo jih na našem popotovanju videli lepo število.

Spoznali smo še predhodnico kozolca ostrnico; naš dan pa se je začel na Rakeku – v mestu »na prepihu«, kot ga je poimenovala Alenka – z ogledom simpatične Plečnikove cerkve Srca Jezusovega. Letos mineva ravno šestdeset let arhitektove smrti: Jože Plečnik je umrl januarja 1957.

Pot nas je naprej vodila na Bloke, kjer smo si v Novi vasi ogledali stalno muzejsko razstavo Bloški smučar. Razstava omogoča celovit vpogled v bloško kulturno dediščino vse do današnjega časa. Sprejel nas je Matej Pakiž. Skozi besedo in sliko, ki pripovedujeta zgodbo bloškega človeka, človeka iz krajev, kjer je »pol leta zima, pol leta mraz«, smo na poljuden, celo rahlo humoren način, spoznali življenje, ki ni bilo vedno prijazno do ljudi – sploh kadar je zapadlo res veliko snega. Smuči so bile njihovo okno v svet, če se tako izrazimo. Skorajžila pa sta se Lojze Smolej in Metka Gregorin, ki sta se preizkusila v vlogi bloškega smučarja in smučarke ter se v polni opravi iz preteklosti, tudi z lesenim smučmi na nogah, spustila po improviziranem sneženem klančku.

Pot nas je vodila naprej v Babno Polje, kjer so nas na domu obnovljene Rihtarjeve domačije pričakale Alenkina mama Frančiška, Elka Nared ter Ana Zakrajšek, predsednica Društva žena in deklet na podeželju Ostrnice Loška dolina, z izjemno okusnimi flancati, sokom iz bezga in smrekovih vršičkov ter medenim žganjem. Ker je v bistvu gospodarica domačije Alenka, smo tako zgodovino in marsikaj zanimivega izvedeli iz prve roke. Čez cesto smo si ogledali še cerkev sv. Nikolaja, se sprehodili skozi kraj in se odpeljali na kosilo k Stani.

Preden pa smo se vrnili na Gorenjsko, smo za kratek čas pokukali še k Cerkniškemu jezeru.