Mojster ravnotežja

Jeseničan Matic Noč, študent tretjega letnika fizike in eden naših najboljših vrvohodcev, je pred kratkim na poseben način povezal fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani. Šestdesetmetrsko razdaljo med stavbama je namreč prehodil po 2,5 centimetra široki vrvi, napeti trideset metrov nad tlemi.

»Namen dogodka je bil, da predstavimo fakulteto za matematiko in fiziko v drugačni, nevsakdanji luči ... Da pokažemo, da študentje nismo samo 'geeki' (»piflarji«, op. a.), ki znamo računati, ampak da počnemo različne stvari. Ogromno nas recimo pleza,« je o razlogih, zakaj se je odločil za hojo po šestdeset metrov dolgi in za palec široki vrvi trideset metrov nad tlemi med stavbama fakultete, povedal Matic Noč, študent tretjega letnika univerzitetnega študijskega programa fizike. Matic je Jeseničan in eden naših najboljših 'slacklinerjev' oziroma vrvohodcev. Slackline je namreč hoja po vrvi, za palec široki »gurtni«, ki je napeta med dvema objektoma. Lahko kar med drevesoma le nekaj centimetrov nad tlemi, med dvema stavbama ali pa nad vodo, celo nad prepadom. In Matic se ponaša z najdaljšo prehojeno linijo tako nad tlemi kot nad vodo in prepadom pri nas!

Kako je sploh začel? »S slacklinom se ukvarjam od četrtega letnika gimnazije, se pravi štiri leta. Začelo se je, ko sem na Bledu lovil ravnotežje nad vodo na drevesnih vejah. Potem sem si želel ta občutek prenesti v vsakdan in slackline je najcenejši in najbolj praktičen pripomoček za učenje ravnotežja. Potrebuješ le gurtno in dve drevesi!« odgovarja ta adrenalinski fant z Jesenic. »Ko sem aktivno treniral, sem hodil v park in tam treniral na krajših slacklinih in se tako pripravljal za dolge linije. Hodil sem na primer brez rok, z zavezanimi očmi. To sem počel vsak dan. Bilo je popolno dopolnilo k študiju fizike, saj ob poglabljanju v zakonitosti narave nujno potrebuješ nekaj fizičnega, kar te uravnovesi ...«

In katere lastnosti so potrebne za hojo po vrvi – absolutno ravnotežje, popolna skoncentriranost? »Gre za mentalno disciplino, saj fizično ne zahteva veliko moči. Predvsem gre za iskanje občutka ravnotežja, podobno, kot bi se ves čas učil voziti kolo. Ko enkrat ravnotežje začutiš, ga začneš nagonsko loviti, takrat se umiriš in ti ni več težko. Ko pa prideš spet na trdna tla, si zelo pomirjen, saj lovljenje ravnotežja zahteva popoln fokus in tako prečisti tok misli in vsakdanjih težav,« odgovarja Matic, ki mu nizki slacklini v parkih kmalu niso več zadoščali. Tako se je lotil višje oblike, to je hoje na višini, ki se imenuje highline, ki pa zahteva še mnogo več. »Soočanje s strahom pred višino, nestabilno izpostavljenostjo v zraku, ki te srka v globino, odrgninami, ki jih povzročijo grdi padci, ko se še učiš ... Hkrati pa je highline, ko ga enkrat osvojiš, še bolj pomirjujoč, saj te poleg zgoraj naštetih občutkov preplavi mešanica adrenalina, utrujenosti in seveda občutek uspeha, saj moraš iti krepko čez svoje zmožnosti ...« Nekateri ljudje prehodijo zelo dolge slackline na tleh, denimo stometrske v parku, na highlinih pa ne zmorejo niti vstati. A ne Matic. Pred dvema letoma je namreč prehodil najdaljši highline med Slovenci doslej, in sicer 130 metrov dolgo razdaljo nad prepadom v Verdonu v Franciji. Takrat je bil eden od le petnajstih ljudi na svetu, ki jim je to uspelo. A v zadnjih dveh letih se je highline močno razmahnil, saj so ugotovili, da je veliko lažje hoditi, če vrvi ne napenjajo tako močno kot včasih. Tako se je v le dveh letih rekord premaknil z dvesto metrov na celo 1,2 kilometra!

A Matic pravi, da sam za rekorde nima več motivacije. Poleg tega se v zadnjem času veliko več ukvarja s plezanjem, hojo po hribih in turnim smučanjem, saj je, kot pravi, v slacklinu prehitro napredoval in si z nepravilno hojo poškodoval križ. »Tako moram ogromno časa in energije posvetiti vajam in pravilni življenjski drži v vsakdanjih situacijah, kot so sedenje, dvigovanje bremen, hkrati pa se pri tem ogromno učim o telesu in njegovem delovanju.«