Preprosto rade se imajo

S slavnostnim koncertom danes zvečer v avli Osnovne šole Naklo bo Ženski pevski zbor Dupljanke obeležil petindvajsetletnico delovanja. Dobro se razumejo, poleg veselja do petja pa jih druži tudi pripadnost kraju.

Duplje – Da so same »fejst« punce, o pevkah Ženskega pevskega zbora Dupljanke zna povedati prenekateri krajan Dupelj in okoliških vasi, ki že četrt stoletja spremlja njihovo ubrano petje tako na velikih koncertih in zborovskih srečanjih kot priložnostnih nastopih. »Saj take tudi smo,« potrdi prvi sopran Katja Rozman, ki pri Dupljankah poje od vsega začetka. Koliko pevk jih tudi po izvoru pripiše Duplje? Obe moji sogovornici, ob Rozmanovi še zborovodkinja Katja Klančnik Jelenc, ki je po petih letih dirigentsko taktirko v zboru prevzela od mame Zdravke, v en glas preštejeta, da je od 26 pevk, kolikor jih je ta čas v zboru, vsaj 15 Dupljank. Najmlajša Katarina jih ima dvajset, najstarejša Leopoldina 71. »Leopoldina je tudi šivilja, ki skrbi za naše obleke, da so nam vedno prav,« v duhovitem tonu pove Rozmanova in doda, da v zboru dekleta delujejo »samooskrbno«, saj za vse okrog nastopov poskrbijo same, od oblikovanja vabil, priprave veznega besedila in okrasitve odra do pogostitev. V zboru namreč ne manjka različnih talentov.

Petindvajset let je hitro minilo

V zboru je danes še osem pevk iz prve sezone, tudi obe moji sogovornici. Takrat so se začele družiti in prepevati ob kitari, sprva šest, sedem – v enem letu je bilo pevk dovolj za zbor. Odtlej se številka članic zbora giblje med dvajset in trideset. Prvi nastop so imele naslednje leto ob slovenskem kulturnem prazniku. »Dvoglasno smo pele pesem Nocoj je pa en lep večer,« se spominja Klančnik Jelenčeva, kar je bil takrat zanje velik dosežek. Danes dvoglasno pojejo le še za kakšen rojstni dan ali ob omizju, saj na nastopih prevladuje večglasje. »Ko smo takrat šle na oder, nas je bilo strah, publiko pa najbrž tudi. V dvorani je bilo čutiti neko napetost,« dodaja zborovodkinja Katja, ki je mamo nadomestila, ko je bila še v tretjem letniku srednje glasbene šole. Pravi, da je imela takrat več poguma kot pameti. Če bi vedela, v kaj se spušča v takrat še najstniških letih, vprašanje, če bi se odločila za vodenje zbora. V naslednjih letih je prav v zboru pridobila največ izkušenj, iz katerih izhaja še danes.

»Meni se je teh 25 let zdelo kratkih. Ne bi mogla reči, da že toliko let dvakrat na teden hodim na vaje. Pevke se v zboru dobro počutimo. Mislim pa, da nas je poleg veselja do petja vsa ta leta združevala tudi pripadnost kraju. Navajene smo ena druge in se imamo rade. Lahko rečem, da se v 25 letih niti enkrat nismo sprle, pa smo same ženske,« se pošali Rozmanova, saj med njimi vlada sožitje ne glede na generacijske razlike. Včasih je bilo kar nekaj primerov mater in hčera v zboru, zdaj so taki pari trije. Dobro počutje v zboru potrjuje tudi Klančnik Jelenčeva: »Če pomislim, kako sem bila še mlada, ko sem začela v zboru, zdaj pa v njem po letih že prehajam na ''starejšo'' stran, je res minilo hitro. Naj dodam, da imamo punce tudi veliko razumevanja v svojih družinah, saj nam moški velikokrat pomagajo pri pripravi dvorane za naše koncerte in nas pogosto tudi spremljajo na kakšen nastop ali tekmovanje.«

Druži jih odlično vzdušje

Pevke so v 25 letih odhajale in prihajale zaradi starosti, pomanjkanja časa, ker so se odselile predaleč … vsaka nova pa je morala vedeti, da jo dvakrat tedensko čakajo vaje – in ko se v zboru dela, se dela zares. Zborovodkinja pravi, da skorajda ni bilo pevk na avdicijah, ki bi jim že v začetku rekla, da iz njihovega glasu ni mogoče narediti nič. »Tako rekoč vsaki dam priložnost, saj nikoli ne veš, v kaj se lahko razvije posamezni glas. Danes v ljubiteljske zbore ne prihajajo vokalno že izdelani pevci, ampak ga mora na neki način pevsko vzgojiti zborovodja,« je prepričana zborovodkinja Katja, ki ob vsaki priložnosti rada v zbor povabi tudi nove pevke. Rozmanova doda, da velika večina še vedno note uporablja predvsem za osvežitev besedila. Saj so vendarle ljubiteljski zbor. »Ko se odločimo za udeležbo na tekmovanju, izberem temu primeren program, ki obsega določeno stopnjo zahtevnosti, ob tem pa se običajno vprašam, ali nam je tega treba. Seveda je. S takimi skladbami zbor napreduje. Ko smo lani na Naši pesmi v Mariboru dosegli srebro, sem jeseni, ko smo znova začeli z vajami, opazila velik napredek,« pove Klančnik Jelenčeva in dodaja, da je pravzaprav smisel tekmovanj predvsem v pripravah nanje. Saj so pevke vesele, če jim na tekmovanju uspe, ampak ob tem je še toliko pomembnejša pot do cilja.

Njihov pevski repertoar je zelo raznolik, saj pojejo različne pesmi, od priredb ljudskih pesmi, te so jim najbližje, in pesmi iz sveta zabavne glasbe do zahtevnejših zborovskih skladb sodobnih avtorjev. Bogat bo tudi izbor skladb na slovesnem večeru, danes, 2. junija, ob 20. uri v osrednji avli Osnovne šole Naklo. »Pripravile smo kar nekaj novih skladb, ki so blizu tako nam kot našim poslušalcem, ne bodo pa manjkale tudi tiste iz našega železnega repertoarja, po katerem smo poznane. Na klavirju nas bo seveda spremljala Nena Rijon, v goste pa smo tokrat povabile tudi Eldo Viler,« koncert napoveduje Katja Klančnik Jelenc, in pove, da je bilo letošnje »netekmovalno leto« ravno pravšnje za pripravo nekoliko lahkotnejšega programa. Dupljanke vedo, da bo – tako kot vedno – tudi na jubilejnem koncertu avditorij poln, prav tako pa obljubljajo, da se bo to, zakaj že toliko let držijo skupaj, zagotovo slišalo tudi na koncertu.