Slepa prvošolka povezala celo šolo

V OŠ Pirniče imajo v 1. a razredu slepo deklico Joano. Šolsko snov se ji trudijo čim bolj približati, zato so na dnevu dejavnosti vsi učenci šole zanjo izdelovali pripomočke. Joana je slepa, a željna znanja.

Družini Rak iz Pirnič se je pred sedmimi leti rodila deklica Joana. Preiskave so nekaj mesecev kasneje pokazale, da njeni možgani ne zaznajo impulzov, da ni vidnih dražljajev, skratka, da Joana ne vidi. Sledil je šok, nato pa sta se njena starša spopadla z izzivom, ki ga prinaša slepota v družini. Prvi cilj je Joanina samostojnost.

Joana je obiskovala vrtec montessori in njena vzgoja je bila tudi sicer podprta s tem pristopom izobraževanja. Lani pa je prišel čas za vpis v osnovno šolo. »Z možem sva želela, da izobraževanje nadaljuje v svojem okolju, v redni šoli, in zelo sva vesela, da so ravnateljica in tudi vsi učitelji sprejeli ta izziv. Svoje intelektualne sposobnosti bo lahko razvijala kadarkoli, sedaj pa je čas, da je s prijatelji iz okolja. Socialna vpetost v okolje se mi zdi izredno pomembna. Zavedam pa se, da je to izziv za vse,« je povedala Jera Rak, Joanina mama. Joana je postala prvošolka OŠ Pirniče. Učenci so jo lepo sprejeli, prav tako učitelji, ki so pred njeno vključitvijo imeli izobraževanje. »Iz Zavoda za slepo in slabovidno mladino je prišla specialna tiflopedagoginja, ki je vsem zaposlenim poskušala predstaviti, kako slepi čuti, kako je treba z njim postopati, da ga ne omejuješ, da ne delaš namesto njega, temveč si mu v oporo, da bo lahko napredoval in čim bolj samostojno živel. Veliko nam je pomagal tudi sokrajan Jurij Marussig, ki dela doktorsko disertacijo iz inkluzivne pedagogike in se še zlasti posveča slepim in slabovidnim,« je pojasnila Martina Kutnar, ravnateljica OŠ Pirniče. Joani niso zaprli vrat, temveč so jo sprejeli medse. Pri pouku dela kot ostali učenci, a z nekaj prilagoditvami. Ima zvezke, delovne zvezke. Namesto svinčnika uporablja brajev pisalni stroj, tako da že tekoče piše besedila in račune. Veliko snovi je treba prilagoditi – opisno, tipno, s konkretnim materialom. Za to gre marsikatera ura. Rakova pravi, da slepe in slabovidne otroke v procesu izobraževanja država zapostavlja: »Zakonodaja od leta 2000 omogoča, da lahko otroci s posebnimi potrebami obiskujejo redne šole. Na primer za slepe in slabovidne pa ni prilagojenih učbenikov in delovnih zvezkov. Vse to je stvar učiteljev, spremljevalcev, staršev. Določene pripomočke si lahko izposodimo na Centru Iris, ki se je prej imenoval Zavod za slepo in slabovidno mladino Ljubljana. Starši slepih in slabovidnih otrok od države pričakujemo večji angažma.«

Joanina razredničarka je Simona Košenina, v razredu je 18 učencev, Joana pa ima v šoli ves čas tudi spremljevalko Heleno Engelman, ki ji je kot šolska mama. »Imamo srečo, da so okrog Joane takšni ljudje, ki so strokovni, poleg tega se zanjo še dodatno trudijo,« je hvaležna Jera Rak, ki dodaja, »Joana gre rada v šolo, in če ne bi bilo takšne klime, se verjetno ne bi odločila tako. Verjamem, da bodo preizkušnje še prišle, a za zdaj je krasno.«

Vključitev Joane v redno osnovno šolo je primer inkluzije, o kateri se veliko govori, v praksi pa je v šolskem sistemu, kakršen je, težje izvedljiva. Inkluzija pomeni, da osebe s posebnimi potrebami živijo med nami, ne le z nami, torej da gre za dvosmerni proces. V primeru vključitve Joane se je potrdilo tudi, da s tem pridobijo vsi: tako otrok s posebnimi potrebami kot drugi učenci šole in celoten kolektiv. To potrjuje tudi ravnateljica in to se je ne nazadnje potrdilo tudi na dnevu dejavnosti, ki so ga pred kratkim imeli na šoli. Učenci od 1. do 9. razreda so izdelovali pripomočke za Joano, ki ji bodo olajšali učenje. Predstavili so jih na razstavi v domu krajanov v Pirničah v sklopu prvega medvoškega kulturnega festivala LIKI, ki je združeval področja ljubiteljstva, izobraževanja, kulture in inovacij. Podnaslov festivala je bil Sto čutov. Čutili so tudi skupaj s slepo deklico Joano in v tem duhu so igralci skupine Oder mladih KUD Pirniče uprizorili gledališko predstavo Čutiš?, s katero so gledalcem poskušali prikazati, kako je, če ne vidiš. »Očarana sem nad tem, kako sta se šola in lokalna skupnost angažirali,« je omenjeno dogajanje komentirala Rakova.

»Joana je željna znanja. Je zelo sposobna učenka in ji bomo morali nuditi vse, da bo znanje lahko črpala. Ne bomo smeli popustiti,« je še povedala Kutnarjeva.