Dvesto let zemljiškega katastra
Petinštirideseti Geodetski dan v organizaciji Zveze geodetov Slovenije in Društva geodetov Gorenjske je bil posvečen dvestoletnici katastra na Slovenskem. Ob tej priložnosti so odprli razstavo geodetskih instrumentov, izšla pa je tudi monografija Geodetski instrumenti in oprema na Slovenskem.
Zemljiški kataster na Slovenskem je neizbežno povezan s cesarico Marijo Terezijo. Ta je z reformo davka od dohodkov zemljiške posesti, ki ga bolje poznamo pod imenom terezijanski kataster, uvedla način pobiranja davkov, ki je bil pravičnejši do kmetov in obenem učinkovitejši pri preprečevanju davčnih utaj zemljiških gospodov.
Kljub temu pa je bilo slovensko ozemlje prvič premerjeno z merilnimi instrumenti šele več kot štirideset let po smrti cesarice. Zgodovina sodobnega parcelnega katastra na Slovenskem se je namreč začela pred dvesto leti, ko je izšel zemljiško-davčni patent, znan kot franciscejski kataster, ki je predvideval izmero vsake parcele s trigonometrično mrežo geodetskih točk, ki so zagotavljale matematično podlago za kartiranje in izračun ploščin zemljiških parcel. Kataster za območje Kranjske in s tem tudi Gorenjske je bil izdelan med letoma 1823 in 1826.
Kako dobro razvita je bila geodetska dejavnost v času Avstro-Ogrske, priča tudi razstava geodetskih merilnih instrumentov, ki so jo odprli v torek na 45. Geodetskem dnevu, posvečenem dvestoletnici katastra pri nas. »Kataster je bil sicer izdelan z merilno mizico, in ne z instrumenti. Tudi prva reambulacija leta 1896 je bila narejena z merilno mizico. Od takrat dalje pa se uporabljajo teodoliti, instrumenti, ki merijo višine in kote,« je pojasnil Janez Slak z Geodetske uprave, ki velik del svojega prostega časa namenja zbiranju in preučevanju starih geodetskih instrumentov. Za pričujočo razstavo, ki bo od danes naprej na ogled tudi v Mestni hiši v Kranju, je zbral več kot dvajset naprav od približno dvesto, ki so bile v uporabi v času nekdanje habsburške monarhije.
Najstarejši razstavljeni teodolit je iz leta 1861. Gre za napravo, ki jo je izdelalo dunajsko podjetje Edwarda Krafta, čigar instrumente so uporabljali tudi pri projektiranju in trasiranju Sueškega prekopa. Bogata zgodovina teh pripomočkov, ki so odigrali ključno vlogo tudi pri merjenju slovenskih ozemelj, je zbrana v monografiji Geodetski instrumenti in oprema na Slovenskem, katere avtor je Janez Slak, fotografije je prispeval Boštjan Pucelj, uredil pa jo je dr. Joc Triglav.
Če je nekdaj zemljemerstvo zahtevalo ogromno časa, znanja in natančnosti, je tudi na tem področju tehnologija delo olajšala. »Z napravami GPS na osnovi podatkov preračunamo koordinato, na kateri stojimo, ter se nato pomaknemo do druge točke. Znanje, ki so ga morali imeti geodeti nekdaj, je moralo biti bistveno večje, pa tudi delo je bilo veliko bolj zamudno. Danes pa, če te ne zanima, na kakšen način sistem deluje, lahko zgolj postaviš GPS-sprejemnik, počakaš nekaj sekund, da dobiš podatke in se pomakneš naprej,« je še dodal Slak.
Prav tehnološki napredek in razvoj znanja pa omogočata, da imamo danes sodoben in natančen sistem, ki dobro deluje, je prepričan Blaž Mozetič, predsednik Zveze geodetov Slovenije, ki je v sodelovanju z Društvom geodetov Gorenjske tudi organiziralo 45. Geodetski dan. »Nekateri podatki v osnovi resda izvirajo iz obdobja izpred dveh stoletij, vendar so danes pretvorjeni v digitalno obliko. Tehnologija je šla naprej, insturmentarij se vseskozi posodablja in tako je tudi vsaka naslednja meritev natančnejša, vsaka baza podatkov boljša, kot je bila nekoč. Zemljiški kataster je nikoli končana zgodba, ki se stalno posodablja. Konec koncev gre za zgodovinsko meritev, ki beleži zgodovino parcel – in ravno to je njen čar,« je zaključil predsednik Zveze geodetov Slovenije.