Šepetanje

»Ko se leta I978 nisem mogla odločiti, ali naj grem na potovanje po Mehiki ali pa h guruju v Indijo, sem vrgla I Ching. Odgovor je bil, da bom, kamorkoli bom šla, srečala mojstra. Šla sem v Mehiko, 6. januarja 1979 spoznala Tomaža Šalamuna in se 11. aprila istega leta poročila v Ljubljani. Življenje se mi je radikalno spremenilo. Če pogledam nazaj, vidim, da je bila na delu tako močna Usoda, da nisva imela druge izbire, kot da jo sprejmeva. Pravzaprav sem šla v Mehiko spoznat ameriškega bratranca v drugem kolenu, in ker ta ni bil navdušen nad mojim itinerarjem, mi je Taja Brejc rekla, naj pišem Tomažu, s katerim sem v Sloveniji sicer enkrat govorila, zares pa se nisva poznala. Napisala sem mu pismo, preostalo pa je zapisano v Baladi za Metko Krašovec (na strani 44). Od prvega srečanja pa do Tomaževe smrti je bilo življenje z njim ves čas intenzivno in zanimivo, polno čudežnih dogodkov, včasih tudi dram. Kakor sva si bila po temperamentu različna – on notorični optimist, ki ga je zlahka odnašalo, jaz veliko bolj trdno na tleh, sva si bila v bistvenih rečeh zelo podobna in globoko povezana. Velikokrat mi je rekel, da brez mene ne bi mogel tako divje živeti, kot je. Jaz sem bila zanj varen pristan, kjer se je spočil, on pa zame okno v svet. / Kakšen je bil Tomaž? Prijazen, aristokratski, pozoren do vsega in vseh, neustrašen, agresivno optimističen, s tisto posebno vrsto inteligence, ko je s par besedami zadel bistvo, ki je bilo drugim skrito, noro zaljubljen v poezijo in potencialne mlade genije, ki jih je odkrival po tekočem traku, tudi naporen, ker je mislil, da se bodo vsi veselili njegovih uspehov, kot se je on veselil uspehov drugih. Ena njegovih značilnosti je bilo tudi povezovanje ljudi. Delil je z vsemi vse svoje stike, vse dostope do ljudi, kolonij in založb, spodbujal pesnike, da se prevajajo in pošiljajo pesmi v revije po svetu. Povedal jim je tudi, kako se to dela, jim nosil ameriške znamke in jim posredoval naslove revij. Za Slovenijo je bil prevelik in prenaporen in prava sreča je bila, da ga je svet sprejel s tako odprtimi rokami. V Sloveniji bi se zadušil.« (Str. 137–138)

Tako lepe in močne knjige, kot je ta, so redke. Saj sta močna tudi avtorja: Metka Krašovec in Tomaž Šalamun, pesnik in slikarka. Gornji navedek je iz njene spremne besede, knjiga pa je »presečna množica« obeh opusov, njegovih pesmi in njenih risb. Mnoge od Tomaževih pesmi so bile napisane kot pisma Metki, tudi njene risbe so »v korespondenci« z njegovimi verzi. V šepetanju.