Podobe iz slovenskega Barbizona

Groharjevo 150-letnico počastimo z objavo cele galerije fotografij njegovih del, ki so nastala v »slovenskem Barbizonu« …

Kje in kaj je »slovenski Barbizon«? Odgovor poiščemo s pomočjo zdaj že legendarnega Andreja Pavlovca (1929–1995), ki so mu že za življenja rekli kar »poslednji loški graščak«. Danes bi rekli direktor Loškega muzeja, Andrej pa je bil več kot to. Po stroki je bil umetnostni zgodovinar in je tudi veliko pisal. Če bi kdo sestavil njegovo bibliografijo, bi videli, da je največ likovnih ocen, napisanih pred razstavami ali ob njih. Mnoge je prebral, ko je razstave odpiral, druge so bile tudi objavljene, največ na straneh Gorenjskega glasa; eden njegovih najbolj tehtnih prispevkov k umetnostnozgodovinski stroki pa je, kolikor je meni poznano, razprava Škofja Loka – slovenski Barbizon, napisana ob stoti obletnici rojstva slovenskega slikarja Riharda Jakopiča, objavljena v Loških razgledih XVI (1969). V njej je najprej pojasnil, od kod in od kdaj to laskavo poimenovanje. Pavlovec domneva, da ga je prvi uporabil dr. France Mesesnel, ko je 1940 pisal o Mateju Sternenu: »Ko je poleti živel v deviški prirodi svoje domovine, je Sternen slikal krajine in portrete ter družil z drugimi slovenskimi impresionisti, s katerimi ga je vezala sorodnost umetniških teženj. Kot ostali je tudi on živel izven mesta /.../, odhajal na Godešče pri Škofji Loki in tako nadaljeval delovno tradicijo slovenskega Barbizona.«

Pavlovec je ta fenomen natančneje raziskal in ga časovno omejil na »tri leta od 1904 do 1906, širše pa na prvo desetletje 20. stoletja ... To je čas prijateljskih povezav in skupnih naporov za osvojitev tehničnega načina 'slikanja svetlobe' in borb za priznanje v sredini, ki jih ne razume in jih odklanja. To je prava umetniška pomlad našega slikarstva, dobesedni ver sacrum naše sodobne umetnosti, kateri je bil žrtvovan kot najžlahtnejša mladika prav Ivan Grohar. Žariščnica slovenskega impresionizma je okrog 1904/1906 v njegovem Barbizonu – Škofji Loki; najdejavnejši motor pa je bil Ivan Grohar.« Pavlovec v nadaljevanju pojasni, kako se je zgodil prehod od romantičnega k realističnemu in od tega k impresionističnemu načinu slikanja krajine. Poudari vezno vlogo, ki jo je med slovenskimi slikarji v tem oziru odigral Poljanec Jurij Šubic, ko se je leta 1882 odpravil v Normandijo »slikat naravo v naravi, portretirat jo, bi mogli reči na njenem domu in ne v svoji delavnici in se je tako znašel pred problemom svetlobe in barve ter se ga odločno polotil. Naše realistično slikarstvo si na začetku svoje poti sploh ni moglo predstavljati tako mogočnega plazu luči in barv, kakršnega je Jurij ujel v sliki Pred lovom, ki nosi pečat novih plenerističnih prizadevanj.«

Če je bil Grohar »motor« teh prizadevanj, je bil njih glava Jakopič, uda pa Jama in Sternen. »Po ponesrečeni drugi razstavi, ki je okrepila spoznanje mladih slovenskih slikarjev, da ne morejo sprejeti nikakršnega kompromisa, se je Jakopič za stalno naselil v Škofji Loki. V okolici Škofje Loke je poslej slikal naravo ter s svojimi deli izpodbijal veljavo vedutnemu slikarstvu, ki je bilo ukoreninjeno v prejšnjih časih. Čisti študij pokrajine v sami naravi in problem optičnega pojava z zračnimi in svetlobnimi mikavnostmi je potiskal v ozadje morfologično, historično in žanrsko vsebino krajine. Lepote, ki so lastne kraju in samemu trenutku ustvarjanja, je podajal brez izmišljenih idejnih primesi. Vse slikarsko iskanje se je prevesilo v nekakšen program, ki mu je bilo izhodišče spoznanje, da s sredstvi preteklosti ne moremo več doseči tistega, kar slikarju veleva njegovo oko. Program je bil hkrati nujen in radikalen in je ob Jakopičevem zorenju spoznanj o barvnih in tehničnih posebnostih slikarstva tako preplašil občinstvo, da je po sodobnem poročilu 'spačeno lice slovenskega filistra, na katerem je igrala zloba in zabitost v lepi harmoniji svoje melodije, zasledovalo slovenske umetnike podnevi in ponoči; ljudje so se čutili osebno užaljeni zaradi produktov moderne umetnosti'.«

Jakopičeva naselitev v Škofji Loki je bila torej epohalnega pomena. »Jakopič je v zavesti svoje mlade pogumnosti zasanjal idealno slovensko umetnost in zbral okoli sebe svojo skupino, na katero je Jakopičev odhod na deželo sugestivno vplival. Kmalu sta v Škofji Loki slikala, kot že rečeno, tudi Sternen in Grohar. Pomen izselitve iz središča, ki je bila videti kot kapitulacija v banalnem boju s publiko in pa tudi z umetnostno starino, je bilo dejanje veličine in spoznanje višjega pomena ...« Ostaja samo še vprašanje, ki smo si ga zastavili že večkrat, vendar nismo nanj nikoli zadovoljivo odgovorili: Zakaj se je vse to likovno razkošje dogajalo ravno v Škofji Loki in njeni okolici? Genius loci?

P. S. Zahvaljujemo se Narodni galeriji v Ljubljani in njenima sodelavkama Živi Rogelj in Jassmini Marijan, ki nam je prijazno posredovala kakovostne posnetke Groharjevih del.