Jelka Pavlovec ob Logonderjevi mali plastiki z naslovom Kmečka žena / Foto: Igor Kavčič

V hribih se je sprostil

»Kako je trpel, ko je delal spomenik Agate in Jurija. Ni in ni mu šlo. Takrat je imel atelje še na gradu in je rekel, da bo vse skupaj dol vrgel.«

Tonče, tako so mu pravili domači, je rad zvonil. Z Jelkinim očetom in bratom je hodil v ''turn'' v Staro Loko ali pa Crngrob. Tudi tako se ga iz njegovih mladih let spominja sestrična Jelka Pavlovec in pove, da sta se prek njega spoznala z možem Petrom. »Pojdi z mano na predavanje planinskega društva, boš eno fejst babo spoznal,« o Tonetovem vabilu pove Jelkin mož Peter Pavlovec, ki je bodočo ženo še isti večer pospremil do doma. »Veliko je hodil k nam domov, saj sta bila sestra in brat njegovih let. Ko se je konec tedna vračal iz Ljubljane, kjer je obiskoval Šolo za umetno obrt, je doma samo odložil oblačila v pranje in podaljšal do nas. Vedno nam je tudi pomagal pri delu na naši mali kmetiji,« pove sedem let mlajša Jelka Pavlovec, ki pa je že pri petnajstih začela z njim hoditi v hribe. Predstavljal jo je za sestro, Jelka pa dodaja, da je bil velik ljubitelj gora in narave ob tem pa tudi dober poznavalec gorskih poti in vrhov. Hribi so ga sproščali, tam je bil vedno živahen, za vice, kot se reče. V tej prvini sta bila menda s prijateljem alpinistom Jožo Čopom neprekosljiva.

»Živel je z mamo Tono in dvema tetama, Johano in Mino. Lahko bi rekli, da je bil otrok vseh treh in so ga imele zelo rade in prav tako on njih. Ker so imeli slabe bivanjske razmere, jim je starološki župnik Hribšek za ugodno ceno prodal staro župnijsko gospodarsko poslopje, kjer so si uredili bivalne prostore, Tone pa poleg tudi svoj kiparski in slikarski atelje,« pripoveduje Jelka. Da je bil ta dostikrat tudi družabno srečališče. Tone je bil zelo družaben in duhovit človek, a le v okolju, ki ga je poznal. Rad je bil med ljudmi. Imel je številne prijatelje in znance, zato jih je bil njegov atelje vedno poln. »Bil je nežna duša, ki pa si jo moral spoznati, saj se je nekoliko skrival za to mehkobo in si jo moral odkrivati sam.« Raje je imel običajne ljudi kot pa tiste, ki so se ''nosili''. Tudi sicer je bil po naravi skromen, nič domišljav, a hvaležen, če so mu drugi priznali, da je nekaj opravil dobro.

Jelka pokaže kar nekaj Logonderjevih slik. Da je lepo slikal, izvem, in je tudi hotel študirati slikarstvo, a ni bil sprejet, pa se je potem odločil za študij kiparstva, kar je bil nekako izhod v sili. »Ni bil preveč samozavesten, zato se je včasih dal vplivati. In navsezadnje potem z delom ni bil zadovoljen. Kako je trpel, ko je delal spomenik Agate in Jurija. Ni in ni mu šlo. Takrat je imel atelje še na gradu in je rekel, da bo vse skupaj dol vrgel. Z Groharjem je bil bolj zadovoljen, saj ga je dolgo pripravljal in se ni pustil vplivati drugim. Škoda, ker ni nadaljeval opusa ženskih figur, kot so bile Planšarica, Čipkarica, Klepetulji iz sredine šestdesetih let.«

Tone Logonder je bil svetel človek, menda pa je vedno govoril, da ko bo toliko star, kot je bil njegov oče, ko je umrl, bo s tega sveta odšel tudi on. Preminul je v prometni nesreči pri petinpetdesetih.