Stoletnica zaplesala z županom
Sto let je praznovala Terezija Caserman iz Preske. »Leta so hitro minila. Kaj je recept? Delati je treba. Pa znati se tudi poveseliti,« je dejala nasmejana stoletnica.
»Zdi se mi, da jih je bilo kar naenkrat sto. Upam, da jih bo še kaj. Rada bi še živela, če mi bo le zdravje služilo, da bom še lahko hodila,« je povedala stoletnica Terezija Caserman.
Preska – V Preski pri Medvodah so konec preteklega tedna postavili visok mlaj z napisom 100. Sto let je namreč v nedeljo dopolnila njihova najstarejša sokrajanka Terezija Caserman. Praznovanje so ji pripravili v soboto zvečer. Začelo se je s sveto mašo v tamkajšnji župnijski cerkvi, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Franc Šuštar, sledila pa je pogostitev v prostorih pastoralnega doma v Preski. Slavljenki je v imenu Občine Medvode čestital župan Nejc Smole, s katerim sta celo zaplesala, v imenu KS Preska - Žlebe predsednik Mirko Verovšek, v imenu Karitas Preska pa predsednica Ivanka Šušteršič.
Terezija Caserman (dekliško Kotnik) se je rodila 14. maja 1917 v vasi Dane pri Cerknici. Pri petnajstih je odšla v Cerklje, kjer je dobila službo. Od tam jo je delo peljalo na Vrhniko. Leta 1941 se je poročila z Alojzom in se preselila k njemu v Podpeč pri Brezovici. Imel je krojaško obrt in Terezija mu je pomagala. V Presko sta se preselila leta 1953, potem ko sta zgradila hišo. Rodila sta se jima dva sinova: Jože, s katerim skupaj živita, in Rajko, ki je že pokojni. Ima dva vnuka in tri pravnuke. Vdova je že 28 let. Kot pravi, ji je sto let hitro minilo, pravzaprav prehitro. »Zdi se mi, da jih je bilo kar na enkrat sto. Upam, da jih bo še kaj. Rada bi še živela, če mi bo le zdravje služilo, da bom še lahko hodila,« je povedala ob našem obisku. Leta še dobro skriva. Hodi s pomočjo hojice, zdravil skorajda ne potrebuje, spodaj ime še vse svoje zobe. In kar je najpomembneje, je nasmejana in dobre volje. »Dobra volja je pri njej recept za tako dolgo življenje. Veliko je ima,« je pojasnil njen sin Jože, ki skrbi zanjo. Terezija pa je dodala: »Pa delati je treba. Tako rada bi še delala na vrtu, pa ne gre več.«
Pri stotih letih je dočakala tudi svoj prvi mlaj, ki so ga ji postavili pred hišo. »Zvečer nisem šla pogledat, danes pa sem že bila zunaj. Vesela sem,« je povedala. Kljub starosti je kar čila, le sliši slabše.