Izletniki prve skupine v novem Tržaškem knjižnem središču / Foto: Tina Dokl

Trst je bil dva dni naš

Izleti Gorenjskega glasa v kraje za mejo s sosednjimi državami, kjer živijo Slovenci, so uspešnica. Tako sta v nekdaj gospodarsko in kulturno cvetoče in tudi danes zelo slovensko mesto Trst potovali kar dve skupini izletnikov Gorenjskega glasa: prva je Trst obiskala v torek, 18. aprila, druga dan kasneje.

Vreme je bilo mesecu primerno: v torek je deževalo in pihalo, v sredo pa je bilo vedro. Šoferja Brigita in Miha sta se varno, z milimetrsko natančnostjo prebijala po tržaških ulicah, naša pota pa so bila v rokah Grege Flajnika, organizatorja izletov Gorenjskega glasa. Da smo v Trstu videli tudi tisto, kar običajnemu obiskovalcu ni dano, je zasluga tržaškega Slovenca Iva Corva, sodelavca slovenskih organizacij v Italiji, ki nam je dva dni potrpežljivo odkrival skrivnosti in bisere tržaškega mesta, »mesta v zalivu«, kot mu reče domačin pisatelj Boris Pahor. Razcvet mesta v pomembno morsko in železniško prometno vozlišče in v bančno, zavarovalniško, trgovsko in kulturno središče, v mesto kave se začne z letom 1382, ko postane del habsburške monarhije. Z letom 1920, ko ga dobijo Italijani, je kozmopolitsko obdobje mesta in okolice končano. Po drugi svetovni vojni je ostal italijanski, uradno leta 1954. Danes ima mesto, ki je tudi prestolnica dežele Furlanije - Julijske Krajine, okrog dvesto tisoč prebivalcev. Kako pomemben je bil Trst za avstro-ogrsko monarhijo, pove podatek, da je Dunaj planiral širitev mesta na petsto tisoč ljudi. V Trstu in okolici živi okrog štirideset tisoč Slovencev.

Naše tržaško potovanje se je začelo v novem Slovenskem knjižnem središču na Trgu Oberdan (nekdaj Trg. sv. Frančiška) v središču mesta. Središče je bilo odprto pred poldrugim letom. V njegovi bližini je nekdanji slovenski in tudi tržaški ponos Narodni dom, ki so ga fašisti v sovraštvu do Slovencev požgali 13. julija leta 1920. Dom bi moral biti po italijanskem zakonu znova slovenski, pa še ni. Z ogledom judovske sinagoge, ki je druga največja v Evropi, srbske pravoslavne cerkve sv. Spiridiona in grške pravoslavne cerkve sv. Nikolaja smo spoznali narodnostno in versko pestrost Trsta, z obiskom rimskega amfiteatra pa davno zgodovino mesta. Trg Unita, Trg zedinjene Italije, nekdaj Veliki trg z mestno hišo, poslopjem prefekture in deželne vlade, vodnjakom štirih celin ter slovito kavarno Caffe degli Specchi, veliki pomol Audace oziroma Karlov pomol ter stolna cerkev ter grad svetega Justa na istoimenskem trgu nad mestom so bile zadnje postaje ogleda mesta. Po kosilu je sledil še ogled romantičnega gradu Miramare, ki ga je leta 1856 za svojo ljubezen, belgijsko princeso Šarloto, začel graditi nadvojvoda Ferdinand Maksimilijan Habsburški, mlajši brat cesarja Franca Jožefa. Maksimilijan ni dočakal konca gradnje gradu, saj je bil ubit v Mehiki.