Premišljevanja o Sloveniji
V jeseniški knjižnici so gostili komentatorja časnika Delo Janeza Markeša, ki je lani napisal knjigo Premišljevanja o Sloveniji.
Janez Markeš je bil rojen na Jesenicah leta 1962, obiskoval je Gimnazijo Jesenice, zatem pa se je vpisal na teološko fakulteto in leta 1989 diplomiral. Zaposlil se je kot novinar pri Slovencu, zatem je delal pri Magu. Sledila je služba na Delu, kjer je bil deset mesecev tudi odgovorni urednik, danes pa dela pri časopisu kot komentator. Leta 2000 je doktoriral. Kot je povedal, je bil na Jesenicah v nekem obdobju predsednik družbenopolitičnega zbora, vendar pa nikoli ni bil v nobeni stranki, na kar je posebno ponosen.
»V osemdesetih letih smo imeli vsaj toliko nacionalnega pogona, da smo verjeli, da nam manjka samo malo, pa bomo postali druga Švica. Takrat je zadnji revež iz Kurje vasi lahko postal zdravnik, inženir, samo priden je moral biti. Danes brez bogatih staršev to ni mogoče ...«
»Ker sem Jeseničan, vem, kaj je nacionalizem, saj smo ga na Jesenicah 'že z mlekom pili iz okolja'. Gre za nacionalistični element, ki je na neki točki patriotski, češ saj delam prav za svojo domovino ... Tako sem preživel večino svojega življenja v zmoti ...« je med drugim dejal Janez Markeš, komentator časnika Delo, pronicljiv analitik političnega dogajanja doma in v svetu, po rodu pa Jeseničan na nedavnem obisku na Jesenicah. Gostili so ga v Občinski knjižnici Jesenice, saj je lani napisal novo knjigo Premišljevanja o Sloveniji. Markeš je v pogovoru z novinarko Romano Purkart razmišljal o tem, o čemer piše tudi v knjigi: kaj je v Sloveniji v zadnjih 25 letih šlo narobe. Knjiga se začenja v Dobovi pozne jeseni leta 2015, na vrhuncu begunske krize. »To je bil pretresljiv trenutek, ko sem videl brezupne ljudi, ki skušajo ubežati iz kriznih žarišč. Zato sem se začel vračati v Dobovo, vedno ponoči ... Tam sem opazil, kakšen neverjetno sovražen odnos imajo nekateri do beguncev. To so bili obupanci, družine z otroki, bili so ljudje, enaki kot mi. Tudi moja mama je bila nekoč begunka, ko so jo med drugo svetovno vojno internirali v Nemčijo ...« Dogajanje v Dobovi ga je, kot je dejal, tako močno pretreslo, da je začel pisati knjigo. V njej premišljuje o tem, kako je mogoče, da se je zgodila takšna sovražnost do beguncev, ki smo jo videli tudi v Šenčurju, kjer so, kot je dejal, »zdravorazumski fantje, ki jim v običajnem življenju ne moreš ničesar očitati, sovražili na povelje«. Najtežja gesla so izrekali proti soljudem, ne da bi videli enega samega begunca, ne da bi poznali njihove zgodbe. Napajali so se zgolj iz propagande, češ da so med begunci teroristi. Markeš je ob tem menil, da je Sloveniji in tudi Evropi treba vrniti humanizem in določiti univerzalne vrednote, ki naj bodo svete, ki bodo kot 'amen' v cerkvi: to je, da smo vsi ljudje, da ima vsakdo pravico do barve kože, jezika, spola, vere in prepričanja.
Glede dogajanja v Sloveniji je dejal, da zadnjih 25 let nismo izgrajevali sistema in države, temveč zgolj opazovali, kako tisti, ki imajo možnost, to privatizirajo. Sicer pa je tako v Sloveniji kot v Evropi nastopila ideologija, ki jo je Markeš imenoval ekonomizem. Pogovarjamo se le še o učinkovitosti, dodani vrednosti … Po njegovem mnenju se Evropa mora ozavestiti, da njena tradicija ni neoliberalna in kapitalska, ampak renesančno-humanistična. In tudi Slovenija lahko preživi le, če bo koncipirana kot moderna država, utemeljena na človekovih pravicah. Preživela bo le, če bo imela neki sistem smisla, iz katerega bo napajala svojo vero v prihodnost.