Planet, ki ne raste

»Vsak izmed nas ima številne možnosti, kako zmanjšati svoj vpliv na okolje. Lahko se odločimo za male korake, še bolje, da poskušamo narediti velike. Pravzaprav jih lahko združimo v preprosta gesla: znižajmo, ugašajmo, reciklirajmo, zmanjšujmo, jejmo s premislekom in pametno izbirajmo prevozna sredstva. Predvsem pa se aktivirajmo! Znižamo lahko marsikaj, od temperature v prostorih do porabe elektrike. Ugašati je mogoče ne le luči, ampak tudi številne naprave. Recikliranje se sicer začne pri ločevanju odpadkov, a še bolje je, da imamo za končni cilj ustvariti manj odpadkov. Zmanjševanje je možno predvsem pri naših potrošniških navadah, kjer se skušajmo omejiti na kupovanje stvari, ki jih resnično potrebujemo. Kar si morda želimo, pa ne potrebujemo, si lahko izposodimo ali delimo. Spremeniti skušajmo tudi svoje prehrambne navade v energijsko manj potratne. Z uporabo sezonskih živil, pridelanih v okolici, z uživanjem več zelenjave in manj mesa ter z ničto stopnjo zavržene hrane bomo storili velik korak v pravo smer. Idealno je, de se vsak dan v šolo, trgovino ali službo odpravimo peš, s kolesom ali z javnim prevoznim sredstvom. Ko se odločimo za vožnjo z avtomobilom, naj bo v njem več ljudi. Izogibajmo se predvsem kratkim vožnjam z avtomobilom. Na daljše razdalje pa poskusimo čim pogosteje potovati z vlakom. Zelo velik korak, ki ga lahko napravite, je, da se aktivno začnete zavzemati za sistemske in druge spremembe v povezavi z odnosom družbe, politike ali gospodarstva do okolja. Stvari se prepočasi ali sploh ne spreminjajo, če molčimo in zgolj opazujemo, kako gredo v napačno smer. Udejstvovanje posameznika ali skupine lahko neposredno vpliva na sprejemanje, oblikovanje in izvajanje politike, povezane z okoljem. Mladi lahko postanejo aktivni državljani, četudi so še premladi za redno udeleževanje na volitvah. Gre za spremljanje dogajanja okrog nas, pa tudi širše po svetu, in seveda sodelovanje v korist okolja, kar z drugimi besedami pomeni v korist vseh nas.« (Str. 288–290)

Tako nam Lučka Kajfež Bogataj (1957), slovenska klimatologinja, članica Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC) v Ženevi in gorenjska rojakinja, sporoča, kaj lahko vsak od nas in vsak dan stori, da bi bil naš planet ekološko manj obremenjen. Lepo berljivo knjigo je ilustriral Izar Lunaček, posvečena pa je »vsem tistim mladim, ki bodo nosili najhujša bremena okoljsko zgrešenega modela razvoja družbe v preteklosti in sedanjosti«. Bodo ti mladi kaj drugačni?