Tehtanje, dež in Lovčen
Letošnji tradicionalni BAM.BI-jev Dalmacija tour je bil že osemnajsti po vrsti. Tokrat so se cestni kolesarji podali na kolesarjenje po Dalmaciji, Bosni in Hercegovini ter Črni gori. Šestdnevno kolesarsko druženje se je začelo v Neumu in končalo v Radoniću pri Šibeniku. Letos vreme ni prizanašalo.
Osemnajsti BAM.Bi Dalmacija tour 2017 (1)
Med 3. in 8. aprilom se je okoli osemdeset slovenskih kolesarjev ponovno odpravilo na vsakoletno »cestno« popotovanje, na katerega se večina kar precej pripravlja, in tudi tisti, ki ob koncu rečejo, da je bilo letos pa res zadnjič, si potem februarja naslednje leto premislijo.
Zadnja leta med udeleženci najdemo tudi tujce. Kanadski Slovenec Frank Kosec je stalnica, letos pa se je ekipi pridružil še Gallego Augustine Alejandro ali na kratko Alex. Američan, ki prihaja iz Montane, je lani v Sloveniji živel pol leta in se zaljubil v našo deželo. Sedaj razmišlja le o tem, kako bi si tu našel službo in se preselil. Pravi, da večjih razlik med Montano in Slovenijo ne vidi: podobno imata vreme in tudi gospodarstvo, ki ni ravno najbolj blesteče. So pa vremenske razmere njegovemu hobiju, kolesarjenju, morda pri nas malce bolj naklonjene.
Tokrat so se udeleženci Toura spopadli s šestimi etapami. Prva jih je vodila iz bosanskega Neuma, mimo Dubravnika do Igala pri Hercegnovem v Črni gori; druga je bila namenjena kraljevski etapi, z vzponom na znameniti Njegošev Lovčen – Jezerski vrh 1546 metrov nad morjem. Najvišji vrh pogorja Lovčen je sicer sosednji 1749 metrov visoki Štirovnik. Misel na to, da bodo kolesarji lahko skoraj ves vzpon opazovali prelepi Kotorski zaliv, so hitro opustili, saj jih je že po nekaj prvih kilometrih začelo »prati«. Dež se je samo stopnjeval, z njim pa tudi mraz in megla, ki je z vzpenjanjem prihajala v daljših ali krajših razmikih in še dodatno »polepšala« kraljevsko turo. Vendar ne velja zastonj, da nas imajo naši južni sosedje za malce nore glede nekaterih (rekreativnih) odločitev. Sploh Hrvati ne razumejo ravno, zakaj tako z veseljem gonimo kolesa in od kod nam taka želja po zdravem življenju. Za prebivalce obmorskega dela Balkana vendar ni lepšega kot kozarec vina v baru ob obali ali jutranja kava okoli enajste ure, nežen vetrc z morja – in potem se počasi dan lahko začne. Zato ni prav nič čudno, da slišimo: »Opet ovi ludi Slovenci.« (Spet ti nori Slovenci.) Po drugi strani pa z veseljem pošljejo novinarje, saj prihod tolikšne skupine v kraj, kot je na primer Igalo ni le dogodek tedna, temveč kar dogodek meseca.
In tako se je večina odločila, da bo »grizla«. Tokrat je tako na vrh prvi prikolesaril Boris Zavodnik, med dekleti pa je bila tudi letos najhitrejša Živa Jenko Mravlje. Vseeno pa je bil začetni načrt malce drugačen, saj so se tokrat prav vsi udeleženci Dalmacija toura že ob prejemu startnih številk stehtali, tako da bi zmagovalca dobili po malce drugačni formuli, ne klasični časovni, a o tem na letošnjem cilju pri –4 stopinjah z meglo, dežjem in polno »kapo« utrujenosti na 1546 metrih nadmorske višine, pač nihče ni veliko razmišljal. Po glavi se je kolesarjem podilo le eno: čim prej nazaj v dolino, kjer je vsaj topleje, če že ni sonca.