Oživljeni Kapelski pasijon
Na zadnjo marčno nedeljo so člani Slovenskega prosvetnega društva Zarja iz Železne Kaple in pevci cerkvenega pevskega zbora v režiji župnika Poldeta Zundra v domači farni dvorani zaigrali Kapelski pasijon, ki se izvirno imenuje Komedija od Kristusoviga trplinja, katiro so nekidej na te veliki četrtek inu na te velikonočni ponedelek v Kapli špilali. Kapelčani so tako na oder postavili eno največjih odkritij starejšega slovenskega slovstva in slovenske dramatike v zadnjih letih. Rokopis je bil zapisan med letoma 1771 in 1800, posamezne verzije in deli pasijona pa so nastajali v 17. stoletju in so del izgubljene slovenske jezuitske dramatike. Kapelski pasijon je tudi v primerjavi z veliko bolj znanim Škofjeloškim pasijonom nekaj posebnega. Igra obsega kar tri predstave: prvo na veliki četrtek dopoldne, drugo na veliki četrtek zvečer kot napoved velikega petka in tretjo na velikonočni ponedeljek. Po obsegu, 123 odstavkov in 2758 verzov, je eno od najobsežnejših besedil slovenske dramatike. Sta si pa zelo podobna in izhajata iz skupnega izročila.
Za Kapelskim pasijonom je burna zgodovina. Tako kot druge pasijonske igre ga je Marija Terezija prepovedala. Nato so ga smeli spet igrati in leta 1800 je bila zadnja predstava. Nato pa se je besedilo znova izgubilo. Koroški zgodovinar Štefan Singer je vztrajno brskal za njim, ga leta 1899 našel v Železni Kapli in ga poslal na vpogled profesorju Karlu Štreklju v Gradec, kjer je prišel v roke študentu Francu Kotniku, ki je postal njegov najpomembnejši raziskovalec. Leta 1937, pred prihodom Nemcev, so ga še igrali, potem pa se je za njim znova izgubila sled. Pred sedmimi leti, ko so ga že načele miši, ga je našel koroški Slovenec Erich Prunč, dolgoletni vodja inštituta za prevajalske vede na Univerzi v Gradcu. K sodelovanju je povabil dr. Matijo Ogrina, ki se na znanstvenem raziskovalnem centru SAZU ukvarja s starejšim slovenskim slovstvom in raziskovanjem rokopisov. Njima in njunim sodelavcem gre zahvala, da je Kapelski pasijon z nekaterimi prizori in monologi, ki nimajo primere v slovenski literaturi, ohranjen v knjigi.
»Zelo sem vesel, da je rešen dragocen, ne le za Koroško, ampak za vse slovenstvo pomemben tekst, ki priča o stoletjih slovenske dramske kulture na Koroškem, še posebej v Dobrli vasi in v Železni Kapli. Z njim se na novo postavljajo zametki slovenske dramatike, saj so nekateri odlomki pasijona najstarejša slovenska dramska besedila. S tem se odpira tudi nov pogled na začetke slovenske dramatike, ki najbrž izhajajo iz jezuitske slovenske dramske dejavnosti iz 17. stoletja,« je o pasijonu povedal dr. Matija Ogrin.