Sožitje mesta in narave (1)

Sredi marca se je Glasova karavana bralcev in naročnikov odpravila na izlet na Primorsko. Kar za dva avtobusa izletnikov se je nabralo. Ogledali smo si fascinantno Luko Koper, spokojni Škocjanski zatok in slikovite freske v cerkvi v Hrastovljah.

Že zgodaj zjutraj se je napovedoval čudovit zgodnjepomladni dan in vreme v torek, 14. marca, ko smo se odpravili na Glasov izlet na Primorsko, zares ni razočaralo. Uroš Rozman nas je zanesljivo in umirjeno pripeljal v Luko Koper, največje pristanišče v tem delu Evrope. Skorajda osuplo smo prisluhnili vodiču po pristanišču, ki nas je seznanjal z nepredstavljivo visokimi številkami o ladjah, potnikih, kontejnerjih, tonah preloženega tovora …

Največja ladja, ki je doslej pripeljala v Luko Koper, je bila kontejnerska ladja, ki je bila dolga 365 metrov in pol, široka 51 metrov in je lahko prevažala 14 tisoč kontejnerjev, dolgih 6 metrov. Lani so jih na pomole pristanišča privezali skupaj 2061, od tega 69 potniških ladij ali križark. Le nekaj minut vožnje iz luke smo stopili v popolnoma nov svet, Škocjanski zatok. Od pristanišča ga loči le ozka cesta, a oaza na pragu Kopra, kot naravnemu rezervatu pravijo domačini in obiskovalci, ne bi mogla biti bolj različna od hrupnega vrveža na drugi strani.

»Prišli ste ravno pravi čas, v teh dneh je v Zatoku zelo živahno,« nas je pozdravila biologinja Bojana Lipej, koordinatorka izobraževanja v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. »V treh dneh se pri nas ustavljajo številne ptice na selitvi,« je pojasnila in nas skupaj s sodelavko Bio Rakar popeljala po dobra dva kilometra dolgi krožni poti, na kateri smo si lahko skozi posebno urejene lesene pregrade ogledovali življenje v polslani laguni, močvirju in trstičju.

(Nadaljevanje prihodnjič)